Skratka, dogaja se neka preobrazba v filmski naraciji, ki si jo lahko razlagamo na več načinov: 1.) da je v njej zavladal demokratični princip (en človek en glas, torej polifonija, različni programi, stališča, identitete, ki imajo vsi svojo pravico torej polivalenca); 2.) da poskuša s takšno mozaično strukturo podati vso kaotičnost in protislovnost življenja; 3.) da je prevzela računalniško tehniko okenc. V vsakem primeru pa lahko filmska pripoved s takšnim pluralizmom zgodb pridobi večjo dinamičnost in presenetljivost povezav med posameznimi odlomki, kar pa je lahko tudi dvorezno, ker lahko od vse pripovedi preostane le še kopičenje bolj ali manj posrečenih detajlov, preračunanih na instantno učinkovitost. To se včasih pozna tudi v tej ameriško-francoski koprodukciji Hitra hrana, hitre ženske po scenariju in v režiji Amosa Kolleka, izraelskega pisatelja, kolumnista v New York Timesu in Die Zeitu ter avtorja devetih filmov v zadnjih treh Sue, 1997, Fiona, 1998, Hitra hrana, hitre ženske, 2000) si je za svojo igralko izbral Anno Thomson, suhljato in dolgonogo plavolasko z ozkim obrazom in širokimi usti, ki se na začetku Hitre hrane uleže na prehod za pešce in moškemu, ki bi jo skoraj povozil, reče, da je to dolga zgodba. Pa ni. Pravzaprav gre za eno samo, kajpada ljubezensko zgodbo z več variantami in pododdelki in Bellin, kot je ime vlogi Anne Thomson, je le eden med njimi.