Opazoval sem jo že večkrat - v njenem ateljeju v ljubljanskih Kosezah, v katerem so bale blaga naložene druga na drugo in so na policah razstavljeni ovratniki srajc, na dolgih stojalih pa visijo moški suknjiči in hlače ter srajce in majice, nekaj stopnic nižje pa se prostor razširi še v oblikovalski kot in šivalnico; opazoval sem jo tudi med jemanjem mer z bucikami med ustnicami, pogosto nagnjeno malo nazaj, da bi iz svojega zornega kota videla, kaj pod njenimi rokami nastaja; in opazoval sem jo med sprejemanjem telefonskih klicev, ki se skoraj vedno začnejo s stavkom: “Ja, kje pa si?” in ta stavek iz njenih ust zveni nenavadno dobro.