Svetlo, temno. Na obeh straneh mojih mezincev. Kri mi plane v kapilare, da imam nos čisto vroč. To je moj obraz. Moj obraz. To so moje dlani na licih kot papir na papirju: štirje listi. Če jih premaknem, bom videl. Pokukal bom med prvim in drugim členkom in jo videl. Še vedno je tukaj. Na kavču nasproti, Hope. V tem ni nič presenetljivega: tam vedno sedi. Leži. Danes zvečer bo gotovo ležala; ležala bo in ne bo pletla. Leže bo brala, ker je danes dan, ko izide njena revija. Vsak četrtek ista revija z oglasi in drobnimi nasveti za ureditev doma, z zgodbami, ki jih piše življenje. Cel večer jo bere, nikamor se ji ne mudi, grizlja kvadratke čokolade. Ostale večere plete ali gleda tv, oboje hkrati. Danes zvečer pa bo ležala na kavču, lizala čokolado, sezuta, da se bodo videli šivi na podplatih najlonk, zato ker je to njen dom. Dom. Kraj, kjer si lahko oddahneš in se sprostiš, ker se v naročju svojih dragih počutiš varno. Lahko si takšna, kakršna si v resnici. Od tukaj, kjer sedim, ji bo revija zakrivala obraz, tako da ga ne bom mogel občudovati. Videl bom samo pramene las, pobarvane nohte, tulipane v stekleni vazi zadaj za njeno glavo. Bom pa njih občudoval. Rdeče lase, rdeče nohte, rdeče tulipane s črnimi srčikami; koncentrični krogi ob ročno izdelani preprogi; viktorijanski lavor na okenski polici; rožasti vzorec, franže na zavesi. Nasvete za ureditev doma tudi uporabi, tako da denar le ni vržen v smeti. Drobna opravila po hiši so zanjo pravi ventil. Tako ona temu reče, ventil. To, in pa pesmi. Hope piše pesmi. Človek mora imeti kakšen hobi, pravi, hobiji so takšna sprostitev, dobiš občutek, da veš, kdo si, in zanjo je to pisanje pesmi. Tudi mene spodbuja in pravi, da bi moral imeti kakšen hobi, in mogoče ima prav. Preveč delam, pravi; to se rado zgodi, če delaš doma. Doma delam, urejam poslovne knjige. Sam svoj gospod, delam, kadar hočem, tako da lahko delo prilagodim najinemu skupnemu življenju, in ne obratno: sami plusi, pravi. Ne samo to, ves čas imava pomirjujoč občutek bližine drugega. Kar naprej. Malo jih ima tako srečo, pravi, kaj šele tisti, ki imajo otroke. Midva nimava otrok, tako da sva ves čas lahko skupaj na način, o katerem lahko drugi pari samo sanjajo. Tako, kot sva zdajle. Mački sta na najini postelji v spalnici zgoraj, Hope počiva na kavču, bere svojo revijo. Čeprav jih zdajle ne vidim, vem, da so za škatlico cigaret na platnici njene pesniške oči in prebirajo, kaj obeta nova krema za obraz, vrtnarske nasvete in namige, kako izboljšati spolno življenje. Če jih seveda ni zaprla. Tudi če bi imel odprte oči, ne bi mogel zatrdno reči, iz tega kota že ne. Vsekakor pa bi videl njena stopala: ranljiva majhna stopala v najlonski prevleki s krvavo rdečimi nohti, ki se svetijo iz oranžne gmote. Tudi to mi ne bi ušlo, da se barva njenih nohtov ujema s tulipani. In če bi povesil pogledi, obrnil glavo, bi zagledal svoja stopala. V copatah. Na preprogi. Poškilim skozi prste, in poglej no, moja stopala v ovojih iz modrega škotskega kara. Dvojno in motno jih vidim, kako se pogrezajo, medtem ko prste globlje zakopljem v jamice, preden spet zaprem veke. Zaprejo se, ker jih ne morem zaustaviti. In spet vidim: isti prizor se nepovabljen pojavi na zaslonu mojih zaprtih vek, vedno isti prizor. Kilometri praznih tirov, na pragovih mah, globok kot žamet. Kilometri se vijejo med kamenjem in nebom. Kraj, mimo katerega že leta in leta ni pripeljal vlak, in tudi ne bo več, kraj, kjer nihče ne bo šel mimo, pomahal ali zavil, da bi me opazil. Na obeh straneh ožgana polja in praznina, ki se vleče do konca obzorja, golega in brez poti, zakotna divjina, kjer ti nihče ne ponudi nežnosti, toplega obroka na čistem prtu, čela, da bi ga poljubil. Če se potrudim, začutim hlad tistega kraja, ki me reže skozi plašč, bičanje vetra: skoraj otipljivo hreščanje peska med zobmi. In ko že skoraj na glas zastokam od užitka, me ona ujame. Pokliče me nazaj. Hope zakašlja. Si ne more pomagati, ampak vseeno. Prste močno potisnem v zaprte veke, da ne bi videl.. Tema, bolečina skozi oteklo kožo. Močneje potisnem, srce mi razbija.Še enkrat zakašlja. , zdaj bom vstal in rekel, a naredim čaj. Če ne, bo stopila k meni. Iztegnila se bo in me pobožala po dlani. Kako da niti danes zvečer nimam miru? Saj je vseeno. Pobožala me bo po dlani, mi popravila ovratnik srajce. Več prostega časa potrebujem, bo rekla. Več sprostitve. Preveč kadim. Preveč delam.drugi strani sobe zaslišim mečkanje papirja, v katerem je bila čokolada, in cmokanje. Hope pripravlja svoja majhna usteca, da me bo poljubila.ali slej jih bom moral odpreti.ali slej bom moral odpreti oči.