Majhen otoček leži vzhodno od vsem dobro poznane Levkade. Toda ker imamo dovolj turistično dobro obiskanih in znanih krajev, se raje odločimo za obisk majhnega, od boga pozabljenega otoka. Že pred otokom naletimo na ribiča v stari barkači, katere odlič na lastnost je, da še vedno pluje. Nekaj ribic je ulovil in še te mu odkupimo. Po težkih pogajanjih v grškem jeziku, ki ga seveda ne znamo, dobimo dobra dva kilograma za 40 evrov. Mi smo zadovoljni, on pa tudi. Še preden priplujemo okoli otoka do pristanišča Vathy (ne ni pomota, mesto se imenuje enako kot tisto na Itaki), so ribe že pečene in zalite z vinom. Še posode nismo pomili, ko smo že v zalivu, ki vodi proti glavnemu otoškemu pristanišču. Razveseli nas, da smo edini turisti v mestu, vsaj kar se navtičnih obiskovalcev tiče. Zato hitro najdemo prostor za privez, ki ga sicer ni veliko. Ravno za našo barčico. Luka je namreč polna majhnih in malo večjih ribiških čolnov, pomol pa je rezerviran za trajekt. Nato gremo na kopno in na ogled otoka. Tipična ribiška vasica z majhno trgovino, nekaj tavernami in zanimivimi domačini, ki si nas prav tako zanimivo ogledujejo. Glede na to, da je bila pomlad, so od lani že verjetno pozabili, kako izgledajo turisti. Na otoku imajo celo hotel, ki pa je bil takrat še zaprt. Zanimivo je, da se nahaja v vasi Katomeri v notranjosti otoka. Do te vasice in na drugo stran otoka vodijo poti med terasasto oblikovanimi nasadi oljk, ki so še vedno skrbno negovane. Na otoku je še ena vasica, in sicer Spertochori. Tudi ta je nad zalivom, ki ga bomo spoznali kasneje. Na zelenem otoku, polnem sprehajalnih poti, je mogoče še vedno videti osle in ostarele domačine, ki skrbijo za svoje vrtove in nasade oljk. Ritem življenja je umirjen in prav godi nam, da si malce spočijemo. Mir zmoti le trajekt, ki je pripeljal nekaj domačinov in robo za trgovino. Na Meganisiju najdemo različne plaže, od peščenih do prodnatih, od katerih najbolj slovita Limonari in Elia v bližini Katomerija in zaliv Spilia pod vasjo Spertoshori, ki pa je že postal priljubljena točka navtič nih turistov. Ti hodijo tja na kopanje in tudi na pogostitev v znani restavraciji Asteria ali Lakis, ki pa nista edini. Seveda je iluzorno pričakovati, da bo takšen biser popolnoma brez turistov. Toda večina otoka, in še posebej, če niste tam ob vrhuncu poletne sezone, je prava oaza miru.