Korziško nacionalistično gibanje je pognalo iz hude gospodarske krize, ki je otok zajela v 50. letih prejšnjega stoletja, v obdobju, ko se je število otoškega prebivalstva drastično zmanjšalo, saj je predvsem na celini iskalo boljše možnosti za preživetje. Prve nacionalistične skupine so od države zahtevale več denarja, s katerim naj bi presekali dušeči gospodarski vozel, in več spoštovanja za lokalno kulturo, vključno z zahtevo po učenju lokalnega jezika in zgodovine v otoških šolah. V tem času se je krepil upor pred razprodajo korziškega premoženja ter pred zlorabljanjem naravnih bogastev in delovne sile na turističnih točkah na otoku. »Najlepše predele na Korziki so prepustili nepremičninskim in turističnim agentom, ki uničujejo lokalni turizem, nadzorujejo plaže in pohabljajo podeželje, domačini pa od tega ne dobijo popolnoma nič,« je frustracije mnogih Korzičanov strnil takratni vodja nacionalistov Edmond Simeoni. Še večje trenje so povzročili francoski priseljenci iz Alžirije, ki so prišli na otok gojit vinsko trto in sadje. Enaindvajsetega avgusta 1975 je skupina 20 separatistov pod vodstvom Simeonija zasedla vinske kleti v bližini mesta Aleria, last enega omenjenih priseljencev.