Celo paleto odtenkov, od modre do škrlatne, pa v jami Limni Melissani (Škrlatna jama) ustvarjajo sončni žarki, ki okoli poldneva posijejo skozi veliko odprtino globoke amfiteatru podobne votline z jezerom. Votlina se nato nadaljuje še v en prostor in ima, tlorisno gledano, obliko črke B. Dolga je prek 150 m, široka od 25 do 30 m in globoka 36 m. Na južni strani, kjer se je streha votline zrušila, se odpira 50 m v višino in pušča svetlobi, da se poigrava z vodo kot kalejdoskop neštetih barvnih odtenkov, spreminjajočih se iz trenutka v trenutek. Nekoč so verjeli, da jezero nima dna. Votlino, ki so jo poznali že Stari Grki, so odkrili v 60. letih, do takrat pa so se do jezera po vrvi spuščali le pogumni in plavali v ledeno hladni vodi do otočka, ki je verjetno nastal ob zrušitvi strehe. Leta 1963 je prišlo do zanimivega odkritja. Blizu glavnega otoškega mesta Argostolion je majhen polotok Lassi z geološko posebnostjo, kraškimi požiralniki Katavothri, ki posesajo morsko vodo v dva velika podzemeljska lijaka. Dolgo so jih uporabljali za poganjanje morskih mlinov, po potresu pa skozi požiralnike steče bolj malo vode. Omenjenega leta je nek geolog izlil v vodo veliko količino barve, ker ga je zanimalo, kam ta voda izgine. Čez petnajst dni se je obarvana voda pojavila prav v jezeru Melissani. Prek 20.000 let stare formacije stalaktitov različnih oblik in dolžin krasijo strme stene votline in njihova teža je verjetno razlog, da se je del strehe porušil. Z malo domišljije lahko v kapnikih vidimo visečega jagenjčka, zajce, slonji odtis, delfine in celo nuno pri molitvi. Homer, ki je živel na Kefaloniji, je v Odiseji opisal jamo kot prijetno, zakrito z drevesi, posvečeno nimfam, ki v jami v kamnitih posodah pripravljajo med, ki ga tam odlagajo čebele (melissa pomeni v grščini čebela). Da so jamo mnogokrat povezovali z nimfami, pričajo tudi ostanki vklesanih podob plesočih nimf, nimfinega obraza in podobnih motivov.