Kakor koli. Oni večer, ko se je vsa Hrvaška zbrala pred televizorji, v poletni vročini kar množično na vrtovih kavarnic, in se skupaj z Dinamom mučila, da nekako izsili zmago proti žilavim Mariborčanom, se je na trgu otoškega mesteca, kjer je bila koncentracija šokiranih hrvaških navijačev največja, zbrala druščina pregretih, preznojenih in prepotenih Slovencev z vrčki in pločevinkami piva v roki in s pravim hard core podalpskim bandom (dve harmoniki, bariton, boben) in so na sto na uro žgali poskočnice ter motili koncentracijo hrvaških navijačev. Seveda takšne invazije govejih tonov nikjer ne bi jemali kot misijo dobre volje. Verjetno je še marsikje v Sloveniji ne. Skoraj zagotovo pa bi jih v tako usodnih športnih trenutkih v Sloveniji skupili kakšni podobno razposajeni Italijani ali Avstrijci. A ker je - k sreči - Dinamo zmagal, incidenta ni bilo. Kasneje, pozno ponoči sem v daljavi slišala, da so isti muzikanti v podalpskem slogu odigrali še nekaj dalmatinskih, kar je očitno imelo spravno funkcijo. A predstavljate si, kaj bi pomenilo za že itak zatežene slovensko-hrvaške odnose, če bi pregovorno fanatični hrvaški navijači na otoku, kjer počiva slovenski premier, sploščili preglasne in preveč vsiljive inštrumente, prekurjene muzikante pa ohladili v morju.