Povsem drugačno črpalko na paro je leta 1705 predstavil Thomas Newcomen, tudi Anglež, saj tedaj pač nobena druga dežela na svetu v uporabi strojev v rudarstvu ni bila tako daleč kot prav otoško kraljestvo. Pri tem stroju so bili parni kotel, vodna črpalka in parni stroj, ki je vse skupaj poganjal, povsem ločeni drug od drugega in takšna ureditev naprave v podsklope se je pokazala za izjemno praktično. Para je iz kotla v valj Newcomnovega stroja prihajala pod batom, ki so ga teža vode v črpalki in uteži na drugi strani vzvoda lahko dvignile v gornjo lego. Tedaj je v prostor pod batom brizgnil curek hladne vode, ki je paro utekočinil, v valju je nastal podtlak in zračni pritisk je bat potisnil po valju navzdol ter tako dvignil vodo v črpalki. Para iz kotla je nato skozi povratni ventil iz valja izrinila vodo in znova pustila batu, da se je dvignil. Ker je delo pri dvigovanju vode opravil zrak, so takšne stroje imenovali atmosferski.