Kot se za vsak težak začetek spodobi, je tudi Rampling najprej ojačal svoje roke, preden je kupil prvo letalsko karto za svoje gostovanje v tujini. Začel je namreč kot prenašalec črnega zaklada, gramofonskih plošč, in se tako približal marsikateremu zvezdniku, hkrati pa spoznal, kako sladek je lahko gramofonski kruh. Med obiskom španskega otoka Ibize ob koncu osemdesetih je s spremljevalcema Paulom Oakenfoldom in Nickom Hollowayem odkril pravo plesno poslastico (balearski zvok). Nad to zvokovno sredozemsko erekcijo je bil tako navdušen, da ga je popeljal v svoje otoško kraljestvo in ga na svojih večerih v eminentnih klubih, kjer je bila vrhunska moda zakon, vse drugo pa trendovski abonma prisotnih, razvil ter izpilil v konkurenčnost in popularnost na vsej plesni zemlji. Ko je s svojimi glasbenimi konstrukti ustvaril svoj prepoznavni vokalni deep house in garage, je omrežil radijske postaje in s svojo oddajo povzročil pravo plesno mrzlico, ki jo ponuja vsako soboto na angleški postaji Radio 1.