Kaj je scenarista in režiserja Jurija Pervanjo napeljalo k načrtu, da bi vso to nostalgično in hkrati elementarno obmorsko 'štimungo' prenesel v film, si ni težko predstavljati. Sploh pa, če se zberejo stari morski volkovi (otoške prebivalce, torej statiste, sestavlja kar nekaj pomembnih slovenskih igralskih figur, čeprav izrečejo samo nekaj nepotrebnih besed), je na kupu veliko razlogov za dobro razpoloženje in vzvišeno počutje. Od tod naprej pa je stvar seveda bolj zapletena. Treba je razviti zunanjo zgodbo, ki bo parirala lirskim momentom romanesknega junaka; ženskim likom iz njegove pisateljske ropotarnice je treba navdihniti ustrezno vizualno življenje; njegovim naletom starčevsko modrih misli je treba poiskati prepričljivo psihološko okolje; hrepenenje po mladosti je treba dvigniti nad telešček dvajsetletnice; pisateljevi, za otočane pač tujčevi smrti, je treba, čeprav gre za evidentnega planinskega Slovenca, vdihniti pečat globlje človeške usode, ki bo slavila tako morje kot kopno. Nič od tega se ni zgodilo, film teče kot serija naveličanih improvizacij (in zakaj za vraga ne pove otočan šale o bruhanju, ki jo je začel, do konca!), ki jih najbolje ponazarja skrepenelo materinsko truplo na gugalniku, nekakšen nejasen poklon Hitchcockovemu filmu Psiho.