Leta 1769 se je britanski kapitan Cook na svojem prvem potovanju okoli sveta izkrcal tudi v zalivu Matavai na Tahitiju in takrat Evropejcem v svojih zapisih očaran predstavil glasbo in plese Polinezijskih otokov. Precej manj razumevanja za ritualno in posvetno glasbo ter plese so imeli njegovi nasledniki, člani Londonske misijonarske družbe, ki so leta 1797 s posebno odpravo skušali "evropeizirati" otoške prebivalce in spremeniti njihove glavarje. Leta 1819 je konvertiral Pomare II. in še istega leta na Tahitiju razglasil zakon, ki je med drugim strogo prepovedoval petje in plese, igre in nespodobno zabavo ter tako vsaj uradno kar za stoletje pretrgal tudi nit ohranjanja kulturnega izročila. Šele v začetku 20. stoletja je postal ples na Tahitiju znova del slovesnosti (tudi uradnih), z ustanavljanjem skupin, ki so ohranjale in gojile tradicionalno polinezijsko glasbeno in plesno izročilo, pa je ponoven razcvet doživel sredi 50. let prejšnjega stoletja. Program številnih skupin (Feti'a, Maeva Tahiti, Porinetia, Tahiti Nui, Tiare Tahiti, Tamarii Mahina) še danes povzema koreografije Madeleine Moua, ki je leta 1956 ustanovila skupino Heiva Tahiti, vedno bolj pa se uveljavljajo tudi mlajši koreografi, med njimi tudi Terri Gilles Hollande, ki je leta 1976 ustanovil skupino Ia Ora Tahiti. Hollande se je že pri štirinajstih začel udeleževati umetniških tekmovanj, pri osemnajstih je z malo umetniško skupino potoval po svetu, sedem let pozneje pa je ustanovil svojo prvo mednarodno skupino Grand Ballet de Tahiti. Skupina Ia Ora Tahiti je sodelovala na vseh pomembnejših mednarodnih plesnih festivalih in večkrat gostovala tako v Severni in Latinski Ameriki kot tudi v večini evropskih dežel. Na peti svetovni turneji je Ia Ora Tahiti sestavljena iz 37-tih plesalcev, ki predstavljajo tradicionalne polinezijske plese in legende, navkljub geografski razdrobljenosti njihovega izročila in avtorskemu koreografskemu pristopu pa skupina ohranja "korake" štirih tradicionalnih ljudskih plesov: o'te'a, ki ga navdihujejo legende in miti, plešejo pa ga moški in ženske v značilnih kostumih iz ličja ob spremljavi tolkal, aparime, izraznega plesa umirjenega ritma z značilnimi kretnjami rok, hivinaua, ki ponazarja dvigovanje sidra evropskih mornarjev, in paoe, improviziranega in pogosto zelo čutnega plesa plesalcev ob spremljavi tolkal in z dialogom med oratorjem in sedečim zborom. M. T.