na otoku reke Krke med plitvimi tokovi vodotoka, polnega lehnjakovih pragov in otočkov. Že Valvasor piše, da »stoji grad Otočec na lepem in čednem kraju, posebno še ker ga obliva voda. Poleg tega je okolica zelo rodovitna, v bližini pa stojijo tudi lepi vinski griči«. Začetki gradu segajo globoko v srednji vek. Verjetno slikoviti srednjeveški grad ni bil vedno »otočec« in je stal nekoč v davnini na desnem bregu Krke, pozneje pa so ga zavarovali še od južne strani z umetno izkopano strugo, da leži danes na otoku sredi Krke. To se je zgodilo najbrž v hudih srednjeveških vojnah z Ogri in Hrvati, če ne morda v 13. stoletju iz strahu pred grozečimi Mongoli, zoper katere naj bi bili zgradili tudi Gracarjev turn in Stari grad. Potem ko so v 15. stoletju gospodje Otoški izumrli, so grad in gospostvo Otočec imele v lasti številne plemiške rodbine, med njimi s Tirolskega priseljeni Villandersi, ki so gradu dali renesančno podobo. Leta 1560 je Otočec kupil vrhovni kapetan hrvaškoslavonske Vojne krajine Ivan baron Lenković, ki je zaslovel v mnogih bojih s Turki in se je še posebej odlikoval leta 1529 pri obrambi obleganega Dunaja. Leta 1629 je Otočec kupil Janez Sonce, ki je zašel tudi v slovensko literaturo. Po njem je Ivan Tavčar naslovil svojo zgodovinsko povest. Sploh je Tavčarja otoški grad močno zanimal, saj se tu dogaja tudi njegova povest Otok in Struga. Po Rozaliji Sonce so leta 1727 Otočec podedovali Švajgerji. Ta priljudna in za slovenstvo zavzeta rodbina je imela Otočec v lasti polnih 124 let. Janez Trdina je zapisal, da so se na Otočcu, ko je tam gospodaril Vinko Švajger, pobratile narodne straže iz Novega mesta, z Dvora, iz Trebnjega in Mokronoga, ki so tja prišle s slovenskimi zastavami. V gradu je bila še pred drugo svetovno vojno ohranjena zelo stara kapela device Marije z marmornatim oltarjem in tlakom. 50