Otoški evroskeptiki so neverjetno lačna politična žival, in Blair je vnaprej vedel, da je ne bo mogel z ničimer nasititi. Čeprav je na vrhu EU v Nici obranil britanske nacionalne interese, kot pravi ohranitvi veta na področju davčne, socialne in obrambne politike in še nekaterih drugih področjih, povečal britansko politično moč v EU, kot ocenjuje povečanje glasov velikih štirih, med njimi Britanije, v Svetu ministrov na 29 glasov, čeprav je v kali zatrl poskus francoskega predsednika Jacquesa Chiraca, da bi evropske sile za hitro posredovanje razglasil za neodvisne od Nata, in čeprav je odločilno vplival na to, da so Evropsko listino o človekovih pravicah v Nici sprejeli samo kot političen, ne pa pravno zavezujoč sporazum, Blair ni mogel potešiti evroskeptične lakote. Blair je morda odšel iz Nice z občutkom, da je partnerje v EU kot nekoč Maggie namlatil s torbico in dobil bitko, vendar vojna še ni končana. Evrokrati, ki še vedno hočejo evropsko superdržavo, se bodo vrnili kot plima in spet zahtevali enoten davčni in socialni sistem, je značilen komentar evroskeptikov, ki denimo v zvezi z Evropsko listino o človekovih pravicah pravijo, da je samo vprašanje časa, kdaj bo postala pravno zavezujoča. Pri tem navajajo mnenje glavnega zunanjepolitičnega svetovalca nemškega kanclerja Schröderja Michaela Steinerja, ki je v Nici dejal: Po mojem je pomembno ne samo za Nemčijo, ampak za veliko večino članic Evropske unije, da Listina na koncu postane pravno zavezujoč del sporazumov Unije. Po mojem bi se vsak državljan Evrope strinjal s stališčem, da je zaradi obstoja tako mogočnih ustanov, kot so Evropski svet, Evropska komisija in Evropski parlament, nujno imeti zakone o socialnih in političnih svoboščinah državljanov. Otoški evroskeptiki prav zaradi takšnih analiz, kot je Steinerjeva, skočijo pokonci in trdijo, da pri tej listini in pri drugih vprašanjih z dnevnega reda vrha v Nici ni šlo za nič drugega kot vztrajno korakanje v federativne Združene države Evrope. Zunanji minister britanske konzervativne vlade v senci Francis Maude, ki listini pravi ustava, je ocenil: Sama zamisel o ustavi pomeni, da predstavlja neko končno dejanje procesa razvoja Evropske unije, državo na koncu potovanja po enosmerni cesti politične integracije. To je samo nova faza korakanja v evropsko superdržavo. Vse bolj evroskeptična konzervativna stranka trdi, da ne bi podpisala sporazuma iz Nice, ki je bil po njenem polomija na vseh frontah. Hague in drugi torijci so se v parlamentu spravili na neprespanega in utrujenega Blaira, kot bi se iz Nice vrnil kot poraženec, medtem ko je zelo proevropska opozicijska liberalno demokratska stranka ocenila, da ni mogoče govoriti o zmagoslavju, ampak olajšanju, ker bi neuspeh v Nici povzročil kaos v EU in odložil širitev na nedoločen čas. Čeprav je med poznavalci tokov evropske integracije prevladalo mnenje, da so bili v Nici poraženi federalisti, britanski torijci mislijo prav nasprotno in namesto Blairove obrambe veta na področju davčne, socialne in obrambne politike in še nekaterih področjih poudarjajo, da se je odpovedal enemu komisarju (kar se bo zgodilo v prihodnosti) in prepustil britansko suverenost Bruslju na 39 področjih sprejemanja odločitev (napovedovali so, da se bo Blair vdal na 17 do 25 področij), čeprav Blair ocenjuje, da ne gre za pomembna področja.