Komaj tri tedne po umestitvi je Prodi na vrhu v Tampereju (oktobra lani) presenetil z napovedjo, da se odpravlja v Washington, kjer naj bi v dialogu z Billom Clintonom postavil na tračnice naslednji krog mednarodnih trgovinskih pogajanj (Rundo tisočletja). »Predsednik komisije nima nobenih pooblastil za kakršnakoli pogajanja,« je suho odvrnil francoski državni poglavar Jacques Chirac. Prodi je resda odpotoval čez lužo, a v družbi (francoskega) komisarja Pascala Lamyja, pristojnega za zunanjo trgovino, s Clintonom je podpisal izjavo o dobrih namerah, vendar brez haska, kajti pripravljalna pogajanja v Seattlu so spodletela. Še bolj je ugled predsednika komisije načela neprevidna pobuda, naj unija določi datum sprejema novink, kar so v prestolnicah pri priči zavrnili in se raje odločili za ciljno letnico (konec leta 2002), ko naj bi bila petnajsterica nared, da odpre bruseljska vrata, če bo kajpak dotlej dosežen in ratificiran sporazum o reformi institucij. Po skupnosti je tudi močno odmevalo nepremišljeno spogledovanje z obiskom libijskega voditelja Moamerja Gadafija v Bruslju. Prodi je kritike na rovaš povabila šefu države, ki je bila še do lanskega septembra na udaru sankcij unije, sprva zviška zavrnil, češ da lahko vabi, kogar hoče, ne da bi za to potreboval dovoljenje, zatem pa je krivdo za izbruh afere zvrnil kar na Tripoli, kjer naj bi telefonski pomenek z Gadafijem predstavili kot uradni dogovor o obisku. Ko so v Londonu, in ne le v krogih otoških evroskeptikov, vprašujoče dvignili obrvi ob Prodijevem razglabljanju o evropski vojski, ki naj bi jo napovedovala odločitev državnikov unije o oblikovanju mirovnih in humanitarnih sil, je predsednik komisije gnevno vzrojil, »zaradi mene jim lahko rečete 'Margaret' ali 'Mary-Ann', a to je vendarle prvi skupni vojaški projekt na evropski ravni«.