Kljub temu Downing street 10 obiska predsednika Evropske komisije Romana Prodija, ki je med otoškimi evroskeptiki eden najbolj osovraženih evropskih politikov (na prvem mestu ostaja nemški zunanji minister Fischer), ni obešal na veliki zvon. Prodi je prišel v London, da bi razbijal mitologijo o evru in sami EU. Po njegovem je glavna evroskeptična pravljica trditev, da se EU razvija v evropsko superdržavo po zgledu Združenih držav Amerike. Če se bo Britanija leta 2004 še vedno izmikala evru, bo izgubila odločilni vpliv na politično oblikovanje EU. V teoriji morda ni tako, v praksi pa je že tako, da se tvojega glasu ne sliši, če v polni meri ne sodeluješ v družini, je Prodi, ki ga na televiziji med obiskom nismo videli, dejal v ekskluzivnem pogovoru za levičarski dnevnik Guardian. Britancem je brez dlake na jeziku svetoval, naj se ne vtikajo v upravljanje evra: Vaša stvar je, če se odločite ostati zunaj (EMU), vendar se potem ne morete pretvarjati, da ste notri. Prodi pravi, da si želi, da bi bila Britanija ena glavnih igralk v vseh projektih EU, Otočanom pa je očital, da so se v razpravah o Evropi spremenili iz empirijskega v teološki narod: Kaj se je zgodilo z vašo tradicijo? Britanijo sem vedno imel za najbolj empirijsko državo sveta. Vedno ste govorili, poglejte dejstva. Zdaj pa se mi zdi, da ste postali teološki. Neumestna teološka obsedenost Otočanov naj bi botrovala britanskim stališčem do njega in komisije in vseh njunih predlogov. Odločno je tudi zanikal očitke britanskih evroskeptikov, da so ustanove EU birokratske, ne pa demokratske. Najbolj se je razvnel, ko je razlagal, zakaj bo na nekaterih področjih nujno poglabljanje evropske integracije. Glavni razlog za to je nevarnost ameriške prevlade, ki bi jo utegnila prinesti gospodarska globalizacija, če Evropa ne bo ostala skupaj v novem svetu: Nočem živeti v koloniji. Če ne bomo držali skupaj, bomo izginili iz svetovne zgodovine. Kot primer je ponudil svojo Italijo, ki je v 15. stoletju imela prevlado v svetu zaradi vojaške moči, bančništva, financ: Potem pa smo razpadli na mini državice in Italija je izginila z zemljevida. Evropa naj bi bila v nevarnosti, da ponovi italijansko izkušnjo, če bi se odpovedala poglabljanju integracije.