Od takrat do danes se ni veliko spremenilo. Letališka zgradba je malo večja lopa, v kateri ni klimatske naprave, niti oken. Tako tudi ni bojazni pred škodo, ki bi jo lahko povzročili orkani, ki od časa do časa razburkajo ozračje. Uslužbenci sami razložijo prtljago z letala in odpeljejo v bližnji hotel, ki ima veliko restavracijo z bazenom in množico malih bungalovov tik ob laguni. Osnovno prevozno sredstvo na otoku so kolesa in motorji, ki jih uporabljajo vsi, od otrok do babic in dedkov. V sposojevalnici z veliko švicarsko zastavo na vhodnih vratih sem naletel na zaspanega moža, ki se mu ni nikamor mudilo. Zapletla sva se v pogovor in Uliju ni danes prav nič žal, da je pred dvajsetimi leti za vedno ostal na otoku. "Po svetu sem potoval, ko to še ni bilo tako enostavno kot danes" je dejal. "Z ženo v Zurichu se nisva najbolje razumela in pustil sem ji majhno gradbeno firmo, sam pa ostal tukaj. Najprej na Tahitiju, nato sem si kupil hišo na Novi Zelandiji in se tako za šalo odpravil tudi sem. Prodal sem hišo v Aucklandu, se tukaj oženil z domačim dekletom in odprl delavnico. Uživam dan za dnem, edino, kar pogrešam, je zobozdravnik," je med smehom pokazal nekaj škrbastih zob. "Najel sem mali skuter in se odpeljal raziskovat otok. Najprej v Arutango, ki velja za prestolnico, saj ima največ hiš in pomol, na katerem razlagajo robo, ki jo do koralnega grebena, ki obkroža otok, pripelje tovorna ladja. Z njo je pripotoval tudi Richard, študent iz Liverpoola. "Že pol leta se potepam po svetu, zato iščem najcenejše oblike prevoza. Ni mi bilo težko čakati nekaj dni, da je ladja odplula iz Rarotonge, saj sem za nekaj dolarjev prišel do sem, kasneje pa bom šel še na severne otoke. A veš kje je kak hostel?" me je vprašal med izkrcavanjem. Medtem so delavci razlagali zabojnike s potrebšč inami, ki so jih naročili domači trgovci in lastniki barov. "Sedaj je vse lažje, saj smo zgradili pravo malo luko in je raztovarjanje ladje precej enostavnejše kot pred desetimi leti" je rekel njihov vodja. Večino fantov sem nato v petek zvečer srečal na zabavi pred mali hotelom v vasi. "Otoška noč" je mešanica med pokaži kaj znaš, karaokami in divjo žurko, na kateri si vsi dajo duška. Še posebej blestijo dekleta, ki rada pokažejo tradicionalne plese z zibanjem bokov, ki so tako zmešali prve Evropejce. Kdor jih je kdaj videl v živo, bo razumel, kaj se vsakič dogaja v glavah gledalcev, ko se dekleta prizibljejo mimo. Potem ko je padla noč, ni bilo več razlik med turisti in domačini, ki radi ob šanku zapravijo precejšen del tedenske plače. Rajanje do jutranjih ur ni motilo nikogar, saj so lastniki domačini, ki sponzorirajo domačo ekipo v rugbyu. "To je edini pravi šport," mi je rekel mišičast natakar, na steni za njim pa je bil velikanski poster novozelandske reprezentance, ki je med najboljšimi na svetu. Po videzu sodeč je tudi sam pomemben član domačega moštva. Drugih športov ne ceni preveč: "Imamo sicer tudi razpadlo igrišče za golf ob letališki stezi, a se razen starčkov nikomur ne da sprehajati in nabijati žogic" je še dodal ob naslednji rundi. Naslednji dan je bila vas povsem prazna, večina fantov pa na morju, saj ribištvo prehranjuje večino družin. Najbolj obiskana tedenska prireditev je še vedno nedeljska maša, na kateri dame pokažejo svoje klobuke. Vse izdelajo ročno in so otoška znamenitost, saj niti dva nista enaka. "Župnik tukaj res nima težkega dela, saj ljudje živijo mirno in spokojno," sem pomislil med čakanjem na konec maše, ki se je končala z zborovskim petjem. Obiskovalci otoka pa najraje odidejo na izlet v laguno. Hitri čolni v nekaj minutah priplujejo do otoka Tapuaetai, kjer v senci palm čakajo ležalniki in žar, na katerem se pečejo okusne ribe. Kopanje in snorkljanje zapolni ves dan in ko se proti večeru vračamo nazaj v vas. Razumem, zakaj so mornarji z Bountya želeli tu ostati za vedno.