Komodo obkrožajo najbolj nepredvidljive in najbolj nevarne vode v celotnem indonezijskem arhipelagu, polne vrtincev in penečih se valov, ki jih povzročajo močni morski valovi, plimovanja pa so tako močna, da tudi domači ribiči o tem govorijo kar se da spoštljivo. Zato pa je morje polno rib, delfinov in kitov, ki se tod mimo selijo iz Indijskega ocean v Južno kitajsko morje in obratno. Otok že na oko ne deluje preveč prijazno, prej na moč skrivnostno in zaradi svoje konfiguracije precej nedostopno. Strma pobočja, porasla s tropsko vegetacijo, se ponekod dvigajo naravnost iz morja več sto metrov visoko, tako da je dostop do obale skoraj nemogoč. Mogoče sta prav ta njegova nedostopnost in njegova izolacija krivi, da se je skozi čas na otoku naselilo tako malo ljudi in da se je obdržala le ena manjša ribiška naselbina, imenovana Kampung Komodo. V devetnajstem stoletju naj bi jo postavili in naselili kaznjenci, ki jih je tja izgnal eden izmed sultanov s sosedne Sumbawe. Danes vasico, kjer se pod majhnimi, lesenimi hišami na kolih leno potikajo koze in kokoši, otroci pa nič več radovedno ne zrejo za turisti, naseljujejo njihovi potomci, prijazni in vedno nasmejani muslimani iz plemena Bugisov. Preživljajo se z ribištvom, nekaj tudi s turizmom, predvsem kot vodniki ali uslužbenci v pol ure oddaljenem kampu Loh Liang, od koder vodijo trume turistov na oglede otoške znamenitosti. Počasnega in umirjenega ritma v vasi ne zmoti nič, ne prihod ladje ali čolna, niti predirljivo cviljenje prašiča. Večna siesta je prekinjena le takrat, ko se v vas povabi ora.