Notranjost Gomere prekrivajo obširni gozdovi borovcev in lovorja. Prav zaradi lovorovih gozdov, kakršni so nekoč prekrivali večji del Sredozemlja, je to območje razglašeno za narodni park in uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. Narodni park je prepreden z dobro označenimi planinskimi potmi, ki med drugim vodijo tudi na najvišji vrh otoka Garajonay (1487 metrov). Gozdna rast je tod presenetljivo bohotna. Kjer se pasati srečujejo z gorami Gomere, namreč nastajata megla in oblačnost, v najvišjih predelih pa so pogoste padavine, večinoma v obliki pršenja iz meglenih oblakov. Tako ni nič čudnega, da se je ob obali mogoče kopati in nastavljati toplim sončnim žarkom, medtem ko je le nekaj deset kilometrov oddaljena notranjost zavita v deževne oblake. Prav zato je večina za obdelovanje primernega zemljišča v nižjih legah. Doline so primerne za gojenje različne zelenjave in sadja, med katerim prevladujejo banane. Dobro uspeva tudi drugo tropsko sadje in vinska trta. Polja večinoma obdelujejo ročno, saj so zaradi strmih območij urejena na številnih majhnih kamnitih terasah, ki spominjajo na riževa polja v Aziji. Poseben pečat dajejo dolinam posamične palme z razkošnimi krošnjami. Plodovi sicer niso užitni, zato pa domačini iz njihove mehke notranjosti pridobivajo sladko lepljivo tekočino. Ta se med segrevanjem zgosti in je na pogled podobna medu pa tudi okus je precej sladek. Zato ji pravijo palmov med in je ena izmed otoških specialitet.