Notranjost Gomere prekrivajo obširni gozdovi borovcev in lovorja. Prav zaradi lovorovih gozdov, kakršni so nekoč prekrivali večji del Sredozemlja, je to območje otoka razglašeno za narodni park in je uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. Narodni park je prepreden z dobro označenimi planinskimi potmi, ki med drugim vodijo tudi na najvišji vrh otoka Garajonay (1487 m). Gozdna rast je tod presenetljivo bujna. Kjer se pasati srečujejo z gorami Gomere, namreč nastajata megla in oblačnost, v najvišjih predelih pa so pogoste padavine, večinoma v obliki pršenja iz meglenih oblakov. Tako ni nič čudnega, če se je ob obali mogoče kopati in nastavljati toplim sončnim žarkom, le nekaj deset kilometrov oddaljena notranjost pa je zavita v deževne oblake. Prav zato je večina za obdelovanje primernega zemljišča v nižjih legah. V dolinah gojijo različno zelenjavo in sadje, med katerim prevladujejo banane. Dobro uspeva tudi drugo tropsko sadje in vinska trta. Polja večinoma obdelujejo ročno, saj so zaradi strmih pobočij urejena na številnih majhnih kamnitih terasah, ki spominjajo na riževa polja v Aziji. Poseben pečat dajejo dolinam posamične palme z razkošnimi krošnjami. Palme sicer ne rodijo užitnih plodov, zato pa domačini iz njihove mehke notranjosti pridobivajo sladko tekočino. Ta se med segrevanjem zgosti in je na pogled podobna medu, pa tudi okus je precej sladek. Zato lepljivi tekočini pravijo palmov med in je ena izmed otoških specialitet.