Ja, vse to je povezano. Ker je Turčija neposredno vpletena v iraško krizo, je čas za pogovore o Cipru res neugoden. Še vedno vsak prelet letal spodbudi vprašanje, ali se je začela vojna v Iraku. Posebno jih je slišati ponoči, ko izmenično vzletajo iz britanskih baz na Cipru in iz Natovih ameriških oporišč v Turčiji, le dobrih 60 km od otoške obale. Še zabavneje je bilo, ko je Turčija tisto »zgodovinsko« soboto izrekla svoj veliki in le za nekaj dni veljavni NE Ameriki in je vsa vojaška mašinerija, natovorjena na vojaške ladje, ždela v nikogaršnjem morju med Ciprom in Turčijo. Turki so ladjam hoteli zaračunati privez v svojih pristaniščih, recimo v Iskenderunu ob sirski meji. Tako kot vsaki drugi tovorni ladji. Na Severnem Cipru so se domačini hecali, da še nikoli ni bil preliv med Turčijo in Ciprom tako obljuden. Ok, po nekaj dneh je turška vojska rekla JA in vojaško opremo so vendarle izkrcali. Turčija je pač ena izmed tistih dežel, kjer glas parlamenta in ljudstva ne šteje prav veliko. Čeprav po javnomnenjskih raziskavah vodilnih turških časopisov vsak peti Turek nasprotuje vojni v Iraku. In od časa do časa pripravijo protivojne proteste. A kaj to pomaga … turška vojska ima tako rekoč pravico veta. Niti čisto novemu turškemu premieru Tayyipu Erdođanu, politiku novega kova, se verjetno ne bo lahko otresti vpliva turške vojske. To je tisti politik, ki je s svojo Stranko pravice in razvoja zmagal na novembrskih volitvah v Turčiji, pa zato, ker je bil obsojen zaradi političnega delovanja zoper državo, do izteka pogojne kazni, se pravi do prejšnjega torka, ni mogel zasesti premierskega stolčka. Čeprav je bil pred tem carigrajski župan. Sedaj je, opran vseh obtožb (tudi tistih o korupciji in poneverbah med županovanjem), mirno zamenjal svojega namestnika Gula (Mar ni lepo, če ima država za premiera nekoga, ki se piše Vrtnica?) in državi obljubil vsesplošno blaginjo. Nemara res, ker je, čeprav je njegova stranka zmerno islamistična, definitivno državnik novega rodu. Je tudi eden redkih turških politikov, ki odkrito in jasno podpirajo združitev Cipra. Prepričan je, da bi se lahko vse dogovorili, če bi se le pogovorili. Nenehno pritiska na Denktasa, naj se vendarle pogaja. Razlog? V predvolilnem programu je obljubljal, da bo Turčijo pripeljal v Evropo. Evropska skupnost želi združeni Ciper, ergo … To bi bil lep znak dobre volje in dobra karta v roki za končno povabilo Turčiji v EU. Njegovo priporočilo Denktasu je bilo, naj se samo pogaja, saj je boljše, da NE rečejo Grki.