Seštejte vse cerkve in kapele na otokih Malta in Gozo in dobili boste svetišče za vsak dan v letu. Cerkev, baročna, klasična ali novogotska, je vedno razpoznavni znak vasi. Po pravilu so vse zelo velike, v popolnem nasprotju s potrebami vaščanov. Ti so pri gradnji cerkva vedno globoko segli v žep. Zelena zavist jim ni dala miru. Njihova cerkev je morala biti večja od sosedove. Nekaj se jih po velikosti brez sramu primerja s sv. Petrom v Rimu. To ni presenečenje, Maltežani so kristjani od zgodnjih začetkov. Apostol Pavel je leta 60 na otoških obalah doživel brodolom. Bil je na ladji, ki ga je peljala na zaslišanje v Rim. Ironija je hotela, da so ga na ta način Rimljani rešili pred sonarodnjaki, pravovernimi Judi, ki so ga hoteli ubiti. Dve leti je bil zaprt v častni ječi, ki je dovoljevala prost dostop obiskovalcem. Pavel je to prednost temeljito izrabil. Spreobrnil je veliko ljudi, med njimi Publicusa, rimskega poveljnika, in napisal znamenita pisma Efežanom, Kološanom in Filemonu. Dobro seme je rodilo sadove. Osemindevetdeset odstotkov Maltežanov je katolikov. Cerkev ima močan vpliv na družbeno in politično življenje. Največji družabni dogodki otoka pa so številna barvita slavja ob godovih malteških zavetnikov. Verniki v spokorniških oblačilih odnesejo na ramenih kip svetnika iz svetišča. Prebivalcu nebes se na potovanju po ulicah mesta ali vasi pridruži prekipevajoča množica, ki ga v verskem zanosu hvali, prosi in se ga skuša dotakniti.