Na hrvaške naseljene ali nenaseljene otoke ne smemo gledati kot na svete krave, kot to počnejo nekateri čistunci, pa tudi ne kot prostor za bogatenje že bogatih. Hrvaška ima transparentno politiko glede otokov že v programih, in sicer v študijah razvoja otokov. Zdaj je potrebno ta načela oblikovati v zakone in okvire ekonomske politike, in to je vse. Vsaka razprava o tako imenovani prodaji otoka na strokovni ravni mora upoštevati tri dejstva. In sicer, vsak centimeter hrvaškega otoka ima svojega lastnika. Drugo dejstvo je, da je vsak centimeter otoka namensko definiran v prostorskih planih, in tretje, da sodi vsak meter otoške obale v pomorsko javno dobro. Glede na to predvideva prodaja zamenjavo lastniških pravic v okviru pravil igre oziroma zakona o zemlji. V teh okvirih lahko denimo jaz ponudim 100.000 kvadratnih metrov zemlje na nekem otoku in če je za nakup zainteresiran neki Bill Gates, se bova o prodaji pogovarjala le midva in ne država. Kjer je lastnica zemlje država, je potrebno najprej oblikovati postopek prodaje. Vsi drugi pristopi so le jalovo politiziranje.