Na Bali so prišle delegacije praktično vseh držav sveta, ki imajo seveda najrazličnejše želje in interese. Male otoške države v Tihem oceanu hočejo takojšnje ukrepanje, ki bi preprečilo, da bi njihovi otoki kar izginili. Podobne so zahteve držav ob izlivih velikih rek, kjer le malo nad morsko gladino živijo stotine milijonov ljudi. (K sreči se morska gladina ne bi dvigala hitro, temveč sto, dvesto ali tristo let, zato dvig ne bi bil nenadni katastrofalni dogodek, temveč počasno dogajanje). Države proizvajalke in prodajalke nafte (in zemeljskega plina) hočejo stabilen trg – ne preveč in ne premalo načrpanih in prodanih (ter seveda v vozilih in elektrarnah pokurjenih) fosilnih goriv. Države, ki imajo velike zaloge nafte v peskih ali skrilavcih, a je zaradi velikih stroškov še ne izkoriščajo, čakajo na dovolj visoko ceno, ki jim bo omogočila, da bodo svoje bogastvo primerno unovčile. Nekatere zelo bogate in visoko razvite države nočejo pristati na obveznosti zmanjševanja svoje porabe fosilnih goriv, ker bi to zavrlo njihova cvetoča gospodarstva. Spet druge skupine držav trdijo, da je zaradi globalnih učinkov nujno takoj začeti zmanjševati izpuste toplogrednih plinov, obenem pa vidijo v novih tehnologijah dolgoročno tudi ekonomsko pozitivne učinke (kdor bo prvi pri novih tehnologijah, bo lahko tudi zaslužil). In taka pisana paleta držav z najrazličnejšimi, tudi nasprotujočimi si interesi, naj bi dosegla za vse ne le sprejemljiv, temveč tudi za vse najbolj koristen dogovor? Komaj mogoče! Tako so se na koncu (po hudih težavah in zapletih) sporazumeli za kompromis, ki je bil sprejemljiv za vse; kajti preglasovanja na tovrstni konferenci ni, vse se sprejema le s konsenzom.