Karizmatični Scolari je namreč Brazilcem pred štirimi leti prinesel naslov svetovnih prvakov, tega pa je osvojil z ekipo, ki je bila na papirju veliko manj kvalitetna kot zdajšnje moštvo kariok. Carlos Alberto Parreira je na letošnjem svetovnem prvenstvu imel na razpolago vse. Moštvo iz sanj. Po dva igralca svetovnega kova na vsaki igralni poziciji. Ronaldinha, Kakaja, Ronalda, Adriana in Cicinha... Ups, morda smo se pri zadnjem zmotili. Seveda ne v oceni njegovih igralskih kvalitet, saj gre za enega najboljših desnih bočnih igralcev na svetu, ki ima vse potrebne lastnosti, da postane tudi najboljši: prodor, izvrsten predložek, pozitivno predrznost in predvsem - samozavest. Na žalost vseh Brazilcev pa Parreira v njem ni videl oziroma ni želel videti igralca, ki lahko nadomesti odsluženega Cafuja. Tistega Cafuja, ki je po sramotni igri na tem SP izjavil, da bi tudi v prihodnje rad branil barve državne reprezentance. Neverjetna nesramnost. Besede, ki jih nikakor nismo pričakovali iz ust žive legende brazilskega nogometa. Očitno se ne zaveda, da so ga leta pač dohitela in da s takimi izjavami - kot tudi samimi igrami - zgolj blati svoj težko prislužen status enega največjih desnih branilcev vseh časov. Po brazilski katastrofi pa bi bržčas njegov legitimni naslednik Cicinho lahko bil tisti, ki bi javno kritiziral tako selektorjeve zablode kot slavnega Cafuja. Enako bi lahko storil tudi mladi brazilski up Robinho. A tega v slogu velikih igralcev nista storila. Dostojanstvo in spoštovanje pač. Prav v omenjeni dvojici pa se je morda skrival ključ do brazilskega uspeha na letošnjem mundijalu, žal pa je prisotnost nogometnih »nezemljanov« Ronaldinha, Adriana ter legendarnega Cafuja terjala svojo žrtev.