Janez, iskrene čestitke za opravljeni vzpon. Povejte, prosim, našim bralcem, kdaj ste se prvič srečali s hribi? V gore sem začel hoditi s svojimi šestimi leti. Prvi večji vzpon sem opravil z očetom na Snežnik (1796 m). Kdaj ste začeli plezati in kdaj ste dobili naziv alpinist? Plezati sem začel v sedmem razredu osnovne šole. Naziv alpinist sem dobil po uspešno opravljenem izpitu 25.12.1981. Koliko alpinističnih vzponov ste do sedaj opravili in v katerih gorstvih sveta ste že plezali? Za seboj imam 788 vzponov. Večino sem jih opravil v domačih gorah, nekaj v italijanskih Dolomitih in Visokih Turah ter švicarskih in francoskih Alpah. Pot me je zanesla tudi v grško Meteoro in na škotsko višavje. Visoke vzpone preko pet tisoč metrov sem opravil na Kavkazu – Elbrus (5642 m), Severni Ameriki – Denali (6201 m), JužniAmeriki – Huascaran (6768 m) in na Himalaji – Cho Oyu (8201 m). Septembra 2006 ste odšli z odpravo na Himalajo. S kakšnim namenom ste želeli osvojiti Cho Oju? Kako dolgo ste se pripravljali na ta vzpon? Kakšen je bil vaš trening? Na ta vzpon sem se pripravljal vzporedno s pripravami za letošnji Denali. Priprave so trajale leto dni z vsakodnevnimi treningi v vsakem vremenu in v vseh letnih časih. Osnova treninga je bil tek, sicer pa hoja in plezanje po domačih in evropskih gorah. V času slabega vremena pa sem treniral v fitnesu. Cho Oju me je pritegnil, ker je bil to moj prvi osemtisočak. Kako je potekal vzpon? Da bi srečno prispeli na vrh, je v baznem taboru tibetanski duhovnik blagoslovil tabor, člane odprave in višinske nosače. Tibetanci so zelo religiozni in veliko dajo na starodavne običaje, po katerih morajo vsi dobiti blagoslov gora, šele potem lahko stopijo v njihova naročja. Ko smo v nekaj dneh opravili vse potrebno, so odšle šerpe na višino 6300 m postavit prvi višinski tabor. Za njimi smo se potem zvrstili do tabora še ostali člani odprave. Tam smo prespali ter se zopet vrnili v bazni tabor. Najpomembnejše je bilo, da smo se čim hitreje privadili na višino in redek zrak. Po nekaj dneh počitka smo se zopet povzpeli do prvega tabora, tam prespali ter se naslednji dan povzpeli na drugi višinski tabor na višini 7050 m. Tam smo zopet prespali in se nato vrnili v bazni tabor. Ko so nam šerpe postavile še tretji tabor, se je zgodba ponovila. Iz tretjega, najvišjega tabora smo se v enem dnevu povzpeli na vrh ter se vrnili do drugega tabora, kjer smo prespali. Na vrhu je bilo najlepše to, da smo imeli lepo vreme in res zelo lep razgled na Mount Everest. Naslednjega dne sem prispel v bazni tabor utrujen, vendar zelo zadovoljen. Nato smo proslavili naše vzpone in srečno vrnitev v življenje. – Zaradi ogromne količine snega, slabega vremena in redkega zraka nas je od 100 alpinistov osvojilo vrh le 70, zato naš uspeh ni zanemarljiv. Koliko časa je trajala vaša odprava? Koliko udeležencev je štela? Sama odprava je trajala 46 dni (6 dni za na vrh in nazaj v ABC, ostalo priprava in vožnja in počitek). Člani odprave so bili: Danilo Tič – vodja odprave, Milan Romih, Dušan Debeljak, jaz in zdravnik Alfred Randall. Kakšne temparature so vas spremljale in kako ste bili oblečeni? V baznem taboru 5400m: +15°C / –18°C, v prvem višinskem taboru 6300m: +5°C / –22°C, v drugem višinskem taboru 7050m: –5°C / –27°C, v tretjem višinskem taboru: 7400m –8°C / –30°C; z vrha nimam podatkov. – Oblečeni pa smo bili v puhasta oblačila – kombinezone. Ali ste lahko spali v tako hladnem vremenu? Ste naleteli na kake hude ovire? Glede na to, da smo imeli dobre puhaste spalne vreče, se je dalo kar dobro spati. V tretjem taboru pa nas je zaradi višine kar malo bolela glava. Tam kljub topli spalni vreči nismo mogli spati. – Kakih posebno hudih ovir pa ni bilo. Kakšno hrano ste lahko jedli v visokogorju?