Po dolgem pričakovanju je končno tudi v naše kinematografe prispel Aleksander, ki je še pred postavitvijo na velika platna požel veliko nemirov v svetu filmskega ustvarjanja. Režiser Oliver Stone je z velikim proračunom, zavidljivo zasedbo in tehtno izbrano barvitostjo pokrajine ponovno vdahnil življenje eni največjih zgodovinskih osebnosti in se tako s svojim delom postavil ob bok podobnih hollywoodskih zgodovinskih spektaklov (Gladiator, Troja, Kralj Artur,...) ali morda še celo prednje. Aleksander Makedonski (Colin Farrell) je odrasel v senci očeta Filipa II. Makedonskega (Val Kilmer), pod močnim vplivom karizmatične matere Olimpiade (Angelina Jolie), antičnih mislecev, filozofov in zgodovinskih epov. V zasledovanju ideala, svojih sanj in iskanju samega sebe na koncu sveta je stopil tja, kamor si dotlej ni drznila še nobena zahodnjaška noga in tako do svojega 33. leta osvojil ozemlja od današnje Turčije in Egipta, vse do Afganistana in severne Indije, dosegel veličino, o kateri lahko današnji posameznik le sanja, in za vedno spremenil zgodovino človeštva. Film ni zgolj parada dogodkov, barv, glasbe in posebnih učinkov, ampak se predvsem osredotoča na detajlno razčlenitev notranje razbrazdanosti bojevnika, osvajalca, rešitelja, kralja, ljubimca in misleca. Zdi se mi primernejši za zahtevne gledalce, kot pa za tiste, ki zgolj radi uživajo v blišču standardne ljubezenske zgodbe postavljene v zgodovinski okvir. Posebno pozornost je potrebno nameniti glavnim akterjem spektakla. Mlademu Colinu Farrellu še nisem prišla čisto do dna, zato niham med solidno igro in odlično izvedbo. Nisem prepričana, ali je igralec nesposoben in se mu je vloga pač posrečila, ali se je preprosto tako popolnoma poistovetil z Aleksandrovo osebo, da jo je skoraj resnično ponovno oživel. Tu seveda ne smemo prezreti stopnjo zahtevnosti, ki je bila postavljena pred igralca. Nepredstavljivo težko je namreč postaviti se v telo na pol norega sanjača, ki ga duševne vihre in nenavadne ljubezni komajda še priklepajo na realna tla. Kakorkoli že, Colinu je karakterni razvoj glavnega junaka, namerno ali pač naključno, še kako dobro uspel. Pohvalno je delo Val Kilmerja, kar se tiče Angeline Jolie in Anthonyja Hopkinsa pa menim, da njuni vlogi nista bili najbolj markantni. Naj zaključim s frazo ''sreča pomaga pogumnim'', ki je zvezda vodnica in stalna Aleksandrova popotnica, in s toplim priporočilom, da če si filma še niste ogledali, to storite čimprej.