»Ko so se v 19. stoletju pojavile stranke v sodobnem pomenu besede, so najprej planile po upravi,« pravi dr. Gorazd Trpin, direktor Inštituta za javno upravo. »V tistem času se je razvil t. i. "sistem plena". Pri nas ga poznamo iz Cankarjevih del: ko se je zamenjala stranka na oblasti, so, recimo, učiteljska mesta postala plen. Stranka, ki je osvojila oblast, je začela deliti plen, vse službe, financirane z državnim denarjem, so razdelili med strankine ljudi - do ravni učitelja. To je trajalo do začetka tega stoletja, čeprav recimo v ZDA deloma tak sistem obstaja še danes, in sicer za najvišje državne funkcije, ki jih razdeli predsednik.« Za Slovenijo bi težko rekli, da ne pozna »sistema plena«, čeprav zadevščina sodi bolj v 19. kot v 21. stoletje. Zaradi nevarnosti, da bi se strankarsko plenjenje pretirano razširilo, so nekatere omejitve zapisane kar v ustavi. Ta v 42. členu poklicnim pripadnikom obrambnih sil in policije prepoveduje članstvo v političnih strankah. V 133. členu sodnikom prepoveduje, da bi opravljali funkcije v organih strank. V 136. in 166. členu enaka prepoved velja za državne tožilce in sodnike ustavnega sodišča. Podobna omejitev je zapisana tudi v zakonu o zunanjih zadevah, ki diplomatom prepoveduje, da bi opravljali strankarske funkcije. V internih dokumentih sodniškega društva je zapisano priporočilo, naj sodniki ne bodo člani političnih strank. No, zanimivo je, da ni nikjer natančneje določeno, kaj naj bi strankarska funkcija bila. Ali je to funkcija v najvišjih strankinih organih ali pa velja omejitev tudi za funkcije, recimo, na občinski strankarski ravni?