Novembra leta 1917 je Lenin spričo osuplosti politične oblasti in zahtev ljudi po zemlji, kruhu, miru in svobodi obljubil vse, ne da bi se oziral na historične marksiste in njihovo meščansko revolucijo, odločen, da bo osvojil oblast in jo obdržal. V izgnanstvu je Trocki priznal, da nikoli ne bi bilo državnega udara brez Lenina, teh boljševističnih možganov, "glavne gibalne sile", edinega, ki je lahko prepričal najbolj goreče bojevnike, da je mir jalov brez državljanske vojne, da brez prehoda skozi diktaturo ostaja svoboda privid, da vstop v socializem od svoje dejavne manjšine, proletariata, zahteva žrtve: "Spremeniti sedanjo imperialistično vojno v državljansko vojno je edino resnično proletarsko geslo.". Lenin, navaja ga Dimitrij Volkonogov v delu Le Vrai Lénine d'aprčs les archives secrčtes soviétiques, Pariz, Robert Laffont, 1995, str. 99. Zgodovinska pojavitev boljševikov in njihova volja seveda nista bilia dovolj, da bi prepričalia množice o dolgoročnih ugodnostih take dialektike, in če je Lenin leta 1921 nekoliko popustil NEP-u, s tem ni mislil umakniti ali opustiti svojih načrtov, kakor pojasnjuje Kamenjevu marca 1922: "Največja napaka je misliti, da bo NEP naredila konec terorju. Vrniti se moramo k terorju, k ekonomskemu terorju." Ibid., str. 21. Partija lahko dela strateške napake, se pomakne nazaj, da bi laže napredovala; njeno poslanstvo vsekakor ostaja enako, upravičuje ga lahko razumljiva, močno poenostavljena in ponavljajoča se matematična logika teorije revolucije, podkrepljuje pa jo celovit načrt z močnim utopičnim nabojem. Taka je nosilna utopija, ki jo od leta 1917 naprej najdemo v delu Država in revolucija, pa tudi v partijskih programih in ustavah iz let 1918 in 1924.