»V Jugoslaviji imamo opravka z dvema pogledoma na socializem,« je kar takoj udaril predsednik CK ZKS. Z dogmatsko in z ustvarjalno vizijo. Potem, ko je razčlenil, kaj je dogmatski, kaj pa nedogmatski socializem, je razširjenemu kolegiju razložil še nekaj ozadij. »Vi veste, da imamo zdaj proces reorganizacije armije,« je namignil in zbrane seznanil z dejstvo, da bo Ljubljansko armadno območje ukinjeno. Kljub tajnosti priprav na reorganizacijo armadnih območij je v novinarskih krogih informacija že krožila. Hkrati je zavila tudi v diplomatske kroge. »Če bo Kurier ali Frankfurter Allgemaine Zeitung o tem kaj napisal, bomo imeli doma hudiča,« je preklinjal Kučan. »Mladina bo o tem gotovo pisala in potem bomo mi obtoženi, da je v Sloveniji kontrarevolucija.« Potem je sarkastično priznal, da on Slovencem že ne bi znal pojasniti, zakaj je odločitev za ukinitev armadnih območij edina pravilna in logična. Tudi v nadaljevanju se ni mogel izogniti odnosom med Slovenijo in armijo: »Mi smo, oprostite izrazu, po nepotrebnem nastavili rit in smo dobili brco, ki bo imela dalekosežne posledice. Ne toliko za odnose z armijo, pač pa smo uspeli v Jugoslaviji ustvariti vtis (ali pa so uspeli drugi z nami ustvariti vtis), da je Slovenija ob Kosovu zdaj drugi faktor nestabilnosti.« Podobno kot sekretar Ertl je tudi Milan Kučan tarnal zaradi napačnega pristopa k armiji. Legitimno je, če se odpre razprava o admiralovi vili v Lovranu in o tem, ali mora vsak general ob upokojitvi dobiti rezidenco. »Res pa je, da se je pisalo marsikaj, kar je človeško nesprejemljivo. Ampak to ni samo stvar Mladine. To je nasilje, je fašistoidna manira, ki kaže, da nimamo politične kulture. Če te fašistoidne manire, ki se kaže skozi pisanje, skozi topotanje na javnih tribunah v Cankarjevem domu, ne bomo obrzdali, se lahko zgodi, kar se je leta 1931 zgodilo v Nemčiji, kjer so bile gospodarske in socialne razmere približno takšne in kjer je bilo z malo demagogije in z organizirano falango možno osvojiti oblast.« Potem je za ilustracijo napičil glavnega urednika Mladine Roberta Botterija in njegove uvodnike: v enem je pisalo, naj se funkcionarji raje ukvarjajo z 20 milijardami dolga, ki so jih uporabili za zidanje svojih vil ...