Liberalizem razumem - široko - kot stališče, da je človek odgovoren le sebi; da ni nad njim kot osebe nikogar; da je v svojih dejanjih svoboden, vezan le na skupni dogovor kot nujno zlo, ker bi sicer vladala stalna državljanska vojna, popoln kaos samovolj in vladavina barbarsko močnejšega. Vladavine močnejšega liberalizem sicer ne odpravi, a jo juridizira: pravno legalizira v pravila ekonomske tekme kapitalizma. S tem vzpostavlja relativen red; nekak red pa vzpostavlja tudi despotizem (stalinizem, maoizem in fašizem še najmanj, ker so vroči milenarizmi, ki skušajo podreti krivične sisteme s samoslepilno permanentno revolucijo.) Pred kratkim je neki politični kristjan v javni polemiki z mano dejal, da nam je prej (najbrž tedaj, ko je njegova stranka osvojila oblast) Bog pomagal, odslej pa lahko vzamemo stvari sami v roke (kar pomeni, da ga zdaj ne potrebujemo več). To je bistvo liberalizma: vera v človekovo moč. Krščanstvo pa ve, da človek sam na sebi ni dovolj močan niti za vodenje svojega življenja, kaj šele za skrbništvo nad svetom. Kristjan veruje, da je človek svoboden in ustvarjalen pomočnik Boga v odrešenjskem procesu; da je kot individualno svobodna oseba božji partner, a v osnovi otrok, posinovljenec, odvisnik. Zato mora, da doseže notranji mir in skladnost med ljudmi, živeti v skladu z božjo besedo, ne s svojimi samoslepili. Na krščanski etos pristajajo danes v Evropi vse stranke; tudi reformirani komunisti. Krščanski etos pomeni evropski kulturni arhetip, ki je vse bolj liberalen: svoboda in ne vera. S tem si Evropa koplje pod nogami prepad.