Pri tej zadevi nas zanima mit kot zgodovinsko izročilo. Mitske oblike niso nikoli postavili pod vprašaj, antična kritika se je razdelila glede vsebine: kako o mitskih bogovih izdelati bolj pobožno različico, junake pa spremeniti v zgodovinske osebe. Res je, legende nam prinašajo anekdote ali pripovedi, ki se nanašajo na velike osebnosti junaških časov; vse to so viri za zgodovino, a kaj je zgodovina? Politika nekdanjih časov. Mit bomo potemtakem razumeli v političnem smislu. Grki niso bili zadnji, ki so to počeli, in tako je delal še tudi Machiavelli: Mojzes je bil zanj vladar, ki se je moral dokopati do prestola, in zato je seveda veliko imenitnejši od tistih, ki jim ni bilo storiti nič drugega kot prestol podedovati; vendar pa to zaslugo deli s Kirom, Romulom in Tezejem, ki so tudi osvojili oblast, in »čeprav ne smemo govoriti o Mojzesu, saj je vendarle zgolj izvrševal božjo voljo«, je vseeno mogoče ugotoviti, da njegove metode »niso videti zelo različne« od tistih, ki so jih uporabljali drugi vladarji; »kdor s pametjo bere sveto pismo, lahko ugotovi, da je moral Mojzes, da bi zagotovil spoštovanje božjih zapovedi, pobiti neskončno veliko ljudi«. Machiavelli pa ni potreboval svetega pisma, da bi prikazal svojo politično različico Mojzesa; zadosti mu je bilo, da je prebral delo Ioudaikžž–e archaiología ŠJudovske starožitnostiĆ Jožefa Flavija, ki se Mojzesa loteva s prijemi, s kakršnimi sta Tukidid ali Aristotel obdelovala Tezeja ali Minosa.27 In bržkone z istim skrivnim prepričanjem, da si o vladarjih ne kaže delati otročjih predstav: velika in pretanjena zadeva, ki ji pravimo politika, ni ustvarjena za prostodušneže. Nič pa ni bolj prostodušno kakor legenda; vladarje vidi z otroškimi očmi; le za ljubezni z bogovi gre, za nenavadna dejanja, čudeže, ki naj očarajo nevedne starke. Kako vrniti besedilu najstarejše zgodovine politično resnobnost?