Prava vrednota predstave so bili odlični zbor in orkester Dunajskih filharmonikov ter solisti, seveda pod vodstvom živahnega maestra, sedemdesetletnega Lorina Maazela, ki mu je bil neslavni odhod iz Državne opere na Dunaju pred zdaj že mnogimi leti grenka kaplja usode, zato pa je njegov "come back" toliko bolj veličasten. Med solisti je izstopala odlična ruska mezzosopranistka Olga Borodina (Eboli) z obsežnim, prodornim in lepim glasom ter s sugestivno igro užaljene in zavrnjene dame. Ferruccio Furlanetto, ki je bil v prejšnji postavitvi (in na videu) premlad za Filipa, je zdaj dozorel in je vlogo nesrečnega kralja pevsko in igralsko izvedel v velikem stilu. S prijetnim, sonornim in žametnim baritonom ter z mladostno pojavnostjo je znova osvojil občinstvo španski baritonist Carlos Alvarez, medtem ko sta Sergej Larin v naslovnem partu in Marina Mešerjakova kot Elizabeta svoji vlogi dobro odpela, a njuna glasova nista tipično "verdijanska", zato bi ju raje poslušali v ruskih operah. Soliden je bil Anatolij Kočerga kot veliki inkvizitor, a je njegov glas preveč baritonski in mu manjkajo nizke lege. Odličen pa je bil Franz-Josef Selig kot menih - Karel Peti.