»To je vojna v mirnem času,« je vzneseno komentiral povezovalec športnega programa na kitajski televiziji – in pri tem, seveda, mislil na kitajski zmagoslavni pohod k največjemu številu zlatih odličij, kar so jih kdaj osvojili na olimpijskih igrah. Kitajska ni kriva za vojno vihro v Gruziji, prav tako pa se ne more pohvaliti, da je prispevala omembe vreden odmerek miroljubnosti v olimpijsko infuzijo, ki bi jo po hitrem postopku morali vbrizgati v vsa mednarodna telesa, tudi v varnostni svet. Azijska sila je tik pred začetkom olimpijskih iger in tudi med športnim veledogodkom poudarjeno izražala novo zaupanje v odnosih z Japonsko, tudi s Tajvanom. To je bila predstava, s katero je svetu hotela sporočiti, da uresničuje načela ekecheirie. Toda ali je nehala izvajati smrtne kazni za separatiste v Xinjiangu? Zakaj ni na slovesno odprtje povabila dalajlame? In ali se – vsaj za dva tedna – ni mogla ponuditi kot kraj, na katerem bi lahko potekali miroljubni protesti proti vsem nasilnim politikam tega sveta?