Motivi posameznih ultrašportnikov so pred začetkom podvigov različni, vendar je kasneje večinoma pri vseh enako, da jim motivacije lahko začne primanjkovati oziroma jo morajo med podvigom obnavljati in iskati. Celo alpinistu v Himalaji, ki je načelno za vzpon na goro pripravljen tvegati tudi življenje in mu osvojitev vrha pomeni več kot vse na svetu, se lahko zgodi, da si od vsega hudega želi samo še domov. Tega se alpinisti zavedajo, zato nekateri pred odhodom na odpravo opravljajo dodatne motivacijske priprave: intenzivno mislijo na plezanje in si poskušajo predstavljati vse možne težave, ki bi jih lahko doletele; že v Sloveniji se prepričujejo, da jih bo na Himalaji ves čas bolela glava in da je to v redu; ogledujejo si fotografije gore, na katero se odpravljajo, in v sebi počasi oblikujejo občutek, da si resnično želijo osvojiti njen vrh; ta želja se sčasoma stopnjuje in postaja vedno bolj prijetna. Takšna motivacija je seveda dobra popotnica, vendar med alpinisti za precejšen problem velja tudi prevelika motiviranost, saj je lahko med plezanjem usodna. Če si alpinist preveč želi osvojiti goro, lahko povsem spregleda nevarno poslabšanje vremena ali ne prepozna utrujenosti in zamudi trenutek za pravočasen umik.