Pred dnevi se je na Mount Elbrus med vsemi alpinisti odpravila tudi precej neobičajna in neverjetna ženska. Če bo vse po sreči, bo vrh osvojila brez težav, kar bi bilo tudi pošteno, saj se je s preveč težavami že rodila. Ta ženska, ki je poleg vseh telesnih omejitev tudi mentalno prizadeta, stopnjo inteligenčnega kvocienta ima le 80, je osvojila že več vrhov v Srbiji, Črni gori in Bolgariji in kot edina opravila vse preizkuse pri srbskem klubu ekstremistov Pozitiv in srbski zvezi invalidnih športnikov ter tako dobila zeleno luč za odhod na Mount Elbrus. Po uspešnem vzponu bo januarja 2009 naskočila tudi najvišji vrh Južne Amerike Aconcaguo. Ko se je pred 40 leti v Srbiji rodila Danijela Stokić , so jo starši mirno pustili kar v porodnišnici. Rodila se je brez rok, točneje prstov na roki, in takoj, še kot dojenčico, so jo prepoznali kot mentalno prizadeto. Do tretjega leta je tako preživela v raznih bolnišnicah, potem je bila do osmega pri različnih skrbniških družinah, dokler je niso nastanili v ustanovo za mentalno prizadete otroke, kjer je ostala do 35. leta. Ne ravno preprosta težava na Balkanu, ki je zadnja leta vseskozi v različnih krizah. Michael Gersitz je enkrat za igro pokra izjavil: »Ne igraj, da narediš vtis, ampak da zmagaš.« In v tem slogu Danijela od leta 2000, ko je začela plavati in teči, napreduje in napreduje. Že po dveh letih se je med 300 tekmovalci uvrstila na 15. mesto na argentinskem tekmovanju za invalide v Mar del Plati. Sodelovala je na malem maratonu, v košarki in namiznem tenisu. Ko se je srbska socialna služba leta 2003 ekonomsko zrušila, je bila Stokićeva izpuščena iz ustanove. Vmes se je Slobodan Stokić lotil tudi projekta gorništvo za prizadete in leta 2006 se mu je pridružila tudi Danijela. Spomladi 2007 so imeli daljše kampiranje v gorah Srbije in le ona ter še dva sta prestala ta test vzdržljivosti v gorah. Video, ki prikazuje, kako si Danijela natika gorniške čevlje, prikazuje natančnost srčnega kirurga in odločnost olimpijskega atleta. In kot rečeno, če bo šlo na kavkaškem Elbrusu vse po sreči, ji bo klub Pozitiv uredil še aklimatizacijske vzpone na iraško goro Damavand in v Turčiji vzpon na Ararat. Menda imajo pozneje v načrtu tudi himalajske osemtisočake Cho Oyu, Shisha Pangmo in na koncu seveda še Mount Everest. Ko je slepi Erik Weihenmayer 25. maja 2001 stopil na vrh najvišje gore sveta, je postavil novi mejnik v zgodovini. Prispel je v spremstvu močne ekipe alpinistov, Mike Brown je na vrh prvič prinesel tudi HD-kamero in o Eriku posnel film Oče, ki ne vidi. Brown je potem vodil in snemal še veliko invalidnih gornikov na različnih vrhovih, kot recimo Kellyja Perkinsa , ki je preživel presaditev srca. Leta 2003 je Teksašan Gary Guller kot prvi brez ene roke osvojil vrh Everesta. V bistvu je vodil veliko skupino invalidov do baznega tabora in potem odnesel na vrh škatlico z njihovimi podpisi. Motoristična nesreča je leta 2000 pustila nepalskega višinskega nosača in vodnika Nawanga Sherpo brez ene noge. Po dveh letih je dobil novo in pod vodstvom Toma McMilliana , ki je vodil odpravo Prijateljstvo brez meja, je leta 2004 uresničil svojo in željo odprave ter kot prvi amputirani človek stopil na kateri koli osemtisočak in vrh najvišje gore sveta. Dve leti pozneje se je Nawang Sherpa na Cho Oyu moral obrniti – znova znotraj projekta Prijateljstvo brez meja – predvsem zato, ker so odpravo onemogočali kitajski kuharji in nosači. Istega leta je Everest po severni strani osvojil Novozelandec Mark Inglis , 23 let po tistem, ko je kot gorski reševalec po nesreči obtičal visoko na gori Mount Cook in zaradi ozeblin ostal brez obeh nog. Na žalost je njegov dosežek ostal v senci, ker sta med vzponom s kolegom iz odprave Himex odkorakala mimo alpinista iz neke druge ekipe, ki je po tistem izginil v neznano. Ne najbolj etično dejanje, ampak tudi nikakor ne najbolj tragično, kar jih je že bilo na tej gori. Istočasno je iz severne strani poskušal tudi Pepe Blanco , sicer zaradi padalske nesreče 65-odstotni invalid. Na žalost se je moral zaradi težav z neustreznimi čevlji na 7100 metrih obrniti. Nato se je istega leta zgodila tragična nesreča s podobnim vzponom invalidnega gornika. Delno na očeh prizadeti Thomas Weber je imel redko bolezen: na višini je postal skoraj slep, saj so mu odstranili možganski tumor. Nizozemskega vodnika Harryja Kikstro so zato pozneje zelo obsojali, saj je Thomas kazal vidne znake AMS. Za konec omenimo še enega uspešnega invalida. Norveški alpinist Cato Pedersen je pri dvanajstih letih zaradi nesreče z visokonapetostno elektriko izgubil levo roko in polovico desne. Leta 2005 je osvojil Cho Oyu, nato pa je moral dve leti zatem tik pod drugo stopnjo (skoraj pod vrhom) odnehati zaradi prevelike gneče alpinistov. Cato je tudi edini človek brez rok, ki je sploh kdaj stal na kakšnem višjem vrhu. Že leta 1994 je imel za seboj prvo uspešno odpravo, ko je po 56-dnevni hoji na smučeh in 1600 km, s seboj pa je vlekel 120 kg tovora na saneh, prispel sam na Južni pol (Antarktiko). Začel je v zalivu Weddel Sea. Kot zagrizeni olimpijec je že osvojil enajst zlatih medalj na olimpiadah za invalide, in sicer v letih 1980, 1984 in 1988.