Kleč pa je v tem, da dvojno življenje Greti ni škodovalo, Margo pa je pahnilo v disfunkcionalno shizofrenijo. Čeprav je namreč Greta tako prepričljivo hlinila sestrino živčno razrvanost, da jo je ob sodih datumih tudi telesno občutila, jo je po koncu predstave vsakič odvrgla z ramen kakor plašč in pozabila nanjo, kakor da je ne bi nikoli bilo. Greta si je rada izposojala tuje obleke. Nikoli ni imela moškega, ne da bi mu zaplenila suknjiča ali puloverja, in če se je po žurki, ki se je zavlekla do jutra, ovedla v tujkini postelji, je bil zanjo vrhunec zabave trenutek, ko se je vračala domov v njenem spodnjem perilu. Mislila je, da je take nihče ne spozna in da bodo zato ljudje z njo ravnali drugače kot z Greto ter ji s tem pokazali tiste posebnosti svoje narave, ki bi ji sicer ostale prikrite. Tako je tudi Greta v količinskem presežku iskala nesmrtnost. Morda se je potihem zavedala, da je z njeno nezmerno sposobnostjo vživljanja v druge in nenasitno željo po empatiji posledično povezana nezmožnost obstoja an sich. V nasprotju z njo Marga ni mogla iz svoje kože. Ob lihih dneh je zanemarjala gospodinj-stvo in naloge v službi, ker je sanjarila o parnem dnevu, ko se bo smela razvajati; ampak ko je ta zazoril, je med štiriindvajseturnim brezdeljem v samoti svoje glave jadikovala in si pulila lase zaradi šefa in hčere, ki je iz šole prinašala slabe ocene. Kljub nadčloveškemu trudu, da bi si osmislila bivanje, ni potemtakem nikoli učakala tistega, k čemur je ves čas iztezala roke. Nikoli ji ni bilo dano, da bi jo njeni najdražji vsaj malo pustili pri miru. Nenehno je morala misliti nanje. Namesto tako zaželene popolnosti v kabinetnem dušeslovstvu in poznavanju medčloveških razmerij brez osebne vpletenosti je v sebi ponovno odkrila samo tisti strah pred neznanim, ki je bil toliko star kakor ona. Ker pa ji je koprnenje po nedosegljivem vseeno polepšalo dni (tiste lihe seveda), se ni vdala in je vztrajala v igri rokad. Tudi bela dama je vztrajala - z levo roko. Igraje.