Mihael Glavan je svoj »posel« (ki je bil dolgotrajen in ga je moral prehitro končati, odločati pa se je moral med strokovnostjo in iskanjem novega) zasnoval z mislijo, da bi presegel molk o Trubarju, ko mladi nazadnje preberejo kaj o njem v osnovni ali srednji šoli. Romanje je razumel kot metaforo za Trubarjevo romanje skozi njegovo duhovno, jezikovno in literarno, pa tudi dejansko življenje, saj je bil to človek, ki je na konju, oslu ali peš prehodil vse slovenske kraje in velik del Evrope. Knjigo je vsebinsko razdelil na tri sklope. V prvem spregovorijo Trubarjeva besedila sama zase brez kakšnega dodatnega komentarja. Ta besedila so objavljena v prečrkovanem jeziku po Ruplu in nekaterih drugih, nekaj pa je prevedenih, ker so bila pisana v nemščini. V drugem sklopu je dokumentarno gradivo, saj se je pokazalo, da vemo premalo ne le o Trubarjevih krajih, temveč tudi o njegovih sodelavcih, knjigah, ki jih je uporabljal, in odmevih nanj v evropskem prostoru. Glavan pri tem opozori tudi na dejstvo, da Trubar v evropskem prostoru ni bil deležen kulturnega molka kot pri nas vse do Matije Čopa, marveč je bil ves čas navzoč v strokovni teološki literaturi. Tretji sklop predstavlja Glavanov komentar (Romanje v naš čas: 1586–2008 in Nova najdba ob 500. obletnici Trubarjevega rojstva). Začenja ga s pregledom Trubarjevih knjig in njihovih priredb ter usodo njegovih knjig in reprintih, nadalje pa piše o Trubarjevih pismih, trubarologiji, obletnicah in tudi o »Trubarju v zobeh in na jeziku naših pisateljev in pesnikov«. Prav v tem poglavju je zbranih tudi največ do zdaj neznanih podatkov.