Vaš antijunak si domišlja, da je popolnoma svoboden, individualist, a hkrati je suženj svojih potreb in razvajenega telesa. V antiki je prava svoboda pomenila imeti mero. Nova ideologija se glasi: Vsi smo svobodni, vse je dovoljeno, lahko umreš na ulici, lahko si playboy, lahko imaš najhitrejši, perverzno drag avto, si pač individualist, ki je odgovoren samo za svoje življenje ... Osebno mi to ni všeč. Mislim, da država igra pomembno vlogo s tem, ko omejuje našo svobodo. Včasih je to dobro. Vedno so nas učili, da se moramo boriti za svojo svobodo. Toda ko sem res svoboden, nisem vedno srečen. Pravzaprav sploh nisem srečen. In ni res, da smo svobodni. Nikoli nismo zares svobodni. Vsi mislimo, da moramo izbirati med svobodo in enakostjo. Toda zares moramo narediti nekaj vmes. Malo manj svobode in ideologije individualnosti in malo več pravičnosti. Zdaj imamo popolno svobodo in nobene pravičnosti. Zvenite kot strastni levičar? Seveda. Aktivno sem podprl komunistično partijo v Franciji. Že zato, ker sem mi je zdelo zabavno, da bi za komunistično partijo delal nekdo, ki je kapitalistično usmerjen. A na zadnjih volitvah smo dobili samo tri odstotke. Kaj bi kot nekdanji oglaševalec rekli o moči podob? Živimo v svetu dominacije podob? Mislim, da smo sredi vojne med pisano besedo in podobami, ki izpodrivajo pisanje. Živimo v svetu, ki je popolnoma nov. Nikoli ni bilo toliko televizijskih ekranov, ki bi strmeli v nas, kamor koli gremo. Ljudje gredo domov iz dela in potem buljijo v televizijo, dokler ne zaspijo. Ljudje gledajo isti film povsod po svetu. To je prvič v zgodovini človeštva. V dobi Ludvika XIV. je bil kult podobe rezerviran za aristokracijo, toda še nikoli prej se ni zgodilo, da bi cela dežela gledala iste stvari in da bi vsi ljudje, ne glede na položaj, sanjali iste sanje. To je tisto, kar je novo. In pisanje se mi zdi še edina možnost, da se upiramo podobam. Branje knjige te prisili v razmišljanje, ko gledaš televizijo, samo buljiš v zaslon s pivom in čipsom na mizi, tvoji možgani ne delajo, samo požiraš, goltaš podobe, ki ti jih posredujejo. Toda ko bereš knjigo, še posebej mojo (smeh), se obvaruješ pred vsiljenimi podobami in ustvarjaš svoje lastne. To je kreativni proces. Verjamete v prihodnost knjige? Ne samo da verjamem, mislim, da imajo knjige poslanstvo, da se upirajo dominaciji in diktaturi podob. Pisatelji imajo zelo veliko odgovornost, ker so edini, ki lahko neobremenjeno povedo resnico. V revijah je toliko reklamnih strani, da tam ne moreš povedati resnice o Colgate-u, o L’Oreal-u ... Če to narediš, boš odpuščen. To si lahko privoščiš samo v knjigah.