John Paul DeJoria, dinamičen enainšestdesetletnik s simpatičnim čopkom in kavbojskimi škornji, že na prvi pogled daje slutiti, da je s sabo in svetom zelo zadovoljen. Kako tudi ne, ko pa mu je uspela sanjska zgodba o uspehu – prav takšna, o kateri v Ameriki pišejo poslovne priročnike in snemajo najbolj pravljične hollywoodske lme. A že po nekaj besedah z njim človeku tudi postane jasno, da ima pred seboj res izjemnega človeka s karizmo in velikim srcem, ki ga slava in nepopisno bogastvo ni niti najmanj pokvarilo. Pač pa mu je dalo zalet in krila, da doseženo s trdim delom, znanjem, odrekanjem in iznajdljivostjo deli s tistimi na senčni strani ulice, ki jim sreča v življenju ni bila tako naklonjena. Pričujoči intervju je rezultat tridnevnega druženja, ki se je začelo v Ljubljani, kamor je DeJoria z zasebnim letalom pripotoval le za nekaj ur, da bi si ogledal modni performans, najnovejšo kolekcijo pričesk našega znanega frizerja Mitja Sojerja Miča. Po sproščenem druženju v ljubljanskem Asu, kjer sta ga navdušili slovenska kulinarika in žlahtna kapljica, pa smo se skupaj z njim vrnili v Bologno, kjer je imel veliko predstavo – v štiriurnem šovu z več kot sto nastopajočimi, ki je spominjal na znamenite lasvegaške spektakle, je DeJoria predstavil še vroče trende, ki jih je za Paula Mitchella zasnoval trenutno najbolj vroči frizer na svetu, Robert Cromeans. Gospod DeJoria, vaša zgodba o uspehu zveni skoraj pravljično. Seveda vas moram najprej natančno izprašati, kako vam je uspelo iz sedemsto dolarjev ustvariti lasni imperij, svoje ime pa postaviti ob bok velikanom, kot so L’Oreal ali Schwarzkopf? Začelo se je precej romantično in zagnano. S partnerjem, takrat enim najbolj znanih frizerjev v Ameriki, Paulom Mitchellom, sva se odločila zasnovati lastno podjetje. Nekako sva zbrala 500.000 dolarjev in iskala sva možnosti, kam naj ta denar vloživa. Vse sva si natančno začrtala, ko bi denar moral priti, pa ga ni bilo. A se nisva vdala. Do dna sva izpraznila lastne žepe – oba sva takrat premogla po 350 dolarjev – in podala sva se v posel. Ker sem se takrat ravno ločeval od žene in ji prepustil hišo, mi ni ostalo niti za hotel. Tako sem prva dva tedna spal kar v avtu. Kako pa to, da je bil takrat tudi Paul Mitchell brez denarja, ko pa je veljal za enega najboljših frizerjev sveta? To je res zgodba zase. Paul je imel odličen, zelo znan frizerski salon, imenovan Superhair v New Yorku, ki ga je leta 1974 dobro prodal, a je denar kmalu potrošil. V tistem času je bila v trendu modna revija Viva in Paul, nekonvencionalen, kot je bil, se je odločil zanjo pozirati gol v svojem stanovanju, po vsem telesu pokrit le s tatuji. Bila so pač nora sedemdeseta. Ob pogledu na objavljene fotke so bili vsi zgroženi, da ima eden najboljših frizerjev tako zanemarjeno, umazano stanovanje. Druga stvar, ki si jo je privoščil, pa so bile fotogra je, ki so ga kazale, kako obrezuje sramne dlake nekemu modelu – in to v obliki srčka! Ta Paulova nekonvencionalnost industriji ni bila všeč in začeli so ga načrtno bojkotirati. Predstavljam si, da je bila tudi v sedemdesetih letih konkurenca na frizerskem področju kar velika. Smela poteza torej, da se podate v posel s ponorelim frizerjem ... Morda res, a sva trdno verjela vase. Iznašla sva nekaj revolucionarnih izdelkov, ki jih ni ponujal nihče drug, in se posla lotila drugače kot drugi! Najprej sva predstavila šampon, ki je bil tako kakovosten, da je zahteval samo eno šamponiranje. To pomeni, da je posledično cenejši in hitrejši. Iznašla sva balzam, ki ga pustiš na laseh in omogoča lažje striženje las, hkrati jih navlaži, ob sušenju pa jih manj poškoduje. Po prvih treh mesecih pa sva predstavila še losjon za oblikovanje, ki je dajal mo-