Kapitalizem, v katerem šef z gajžljo navzdol in okrog sebe biča podrejene, da naredijo več in bolje, je preteklost. Lastniki in sedeči v upravnih odborih vedo, da skrivnost uspeha, ki se šteje v enormnih dobičkih, leži v – timskem duhu. Ker pa je vse prej kot enostavno preseči dosedanjo miselnost zaposlenih, da je šef »bog i batina« in da je treba gledati v tla, ko gre mimo, da pa mu je treba takoj ušpičiti kakšno, ko ga ni in mu tako zmanjšati profit, se je razvila povsem nova, uspešna in dobičkonosna dejavnost. Specializirane firme množično ponujajo programe učenja in treniranja timskega dela, ki naj odpravijo medsebojno razredno obarvano nezaupanje. Stvar sicer ni čisto nova, saj je že z gnusom zavrženi socializem propagiral dobre medčloveške odnose med zaposlenimi, so pa zato nove metode. Poudarek je na praktičnem delu. Zaposlene v Microsoftu, Coca-Coli, Applu, L´Orealu, Shellu stlačijo denimo na jadrnico, porinejo na morje za sedem dni, kjer morajo stisnjeni na majhnem prostoru skupaj poprijeti za jadra ali vesla, če se nočejo potopiti. Tam ni menedžerjev in podrejenih, tam so vsi galjoti. Drugi bolj prisegajo na rafting po brzicah. Na gumenjake natlačijo direktorja uprave, vodjo oddelka, razvojne inženirje, računovodjo, tajnico in kurirja in če ne bodo složno veslali, je možnost, da preživijo, majhna. Preneseno v svet dela in kapitala to pomeni: brez timskega duha se bo firma raztreščila na ostrih čereh tržnih zakonitosti. V takšnih pogojih, ko so vsi, od vrha do dna firme, v istem dreku, zaposleni vidijo, da je njihov direktor pravzaprav čisto navaden človek, ki vihti veslo in se poti skupaj z drugimi, ki se celo zna nasmehniti in pomagati, ki ponoči, tako kot vsi smrtniki, v kajuti smrči in spušča vetrove in je mastno pečenko s prsti. Za takšnega bi potem dali roko v ogenj, delali neplačane nadure in se odpovedali dopustu. Za nekatere ustvarjalce timskega duha je idealna metoda – paintball. Vojaška igrica s streljanjem barvnih kroglic, ko morajo direktorji in menedžerji s skupino v podjetju podrejenih delavcev timsko izdelati taktiko, kriti drug drugemu hrbet in se družno plaziti po blatu, kar je idealno za krepitev timskega duha. Mogoče nekoliko nerodno je edino, da največ strelov v glavo in hrbet dobijo prav direktorji in menedžerji in da jih na raftih prav direktorji »po naključju« največkrat dobijo z veslom po glavi. Najnovejši evropski hit pa je timska kuharija. Udeleženci iz uglednih firm, ki so krepili timski duh skozi družno sekljanje, pacanje, mešanje, kuhanje in pečenje, pravijo, da ni lepšega, če zagledaš svojega direktorja, pomazanega z maslom in posutega z mešanico moke in mlete rdeče paprike, z rokami v gori umazane posode. Ni lepšega in koristnejšega za timski duh, kot če reče tajnica direktorju, da »lahko poliže njeno – kuhalnico, pomazano s čokolado«. In če potem menedžer skupaj s podrejenimi še požre čobodro, ki so jo skuhali, nastane tim, ki ga ne more ogroziti niti največja gospodarska kriza. Resda se po tečaju direktor z rolls-royceom odpelje domov v podeželsko hišo z bazenom in devetimi luknjami za golf, poje ostrige, se zlekne pred 4 x 2 metra velik ekran hišnega kina, preostali del tima pa z rabljenimi avti, kupljenimi na kredit, v svoja skromna stanovanja v delavskih blokih in na nogometno tekmo tretje lige, a važno je, da je zgrajen timski duh. Nam seveda ni treba posnemati Angležev in Nemcev in lahko ta duh gradimo z nam bolj primernimi pristopi. Skupno enotedensko ličkanje koruze, skupinsko pranje perila ob potoku, timsko pitanje prašičev ali nabiranje borovnic z medsebojnim trebljenjem klopov so metode, bolj pisane na kožo slovenskemu značaju. Je pa zanimivo, da nobena od tehnik za krepitev timskega duha ne predvideva čisto navadnega povečanja plač delavcem. Najbrž je to zastarela metoda.Pomagaj si sam