Čeravno si Sarajevo lasti žalosten naslov najdlje obleganega mesta novejše zgodovine, oko mimobežnega opazovalca na vojno spomni le nekaj do zadnjega kamna preluknjanih zgradb, težave s telefonskimi vodi in drugo napeljavo. Čeprav se ti zlahka zgodi, da se boriš z vročino v dnevni sobi, v katere podboj se je zavrtal srbski metek in katere okna je sesula v sosednji zid namerjena granata, se zdi, da je kozmetična operacija uspela. Navsezadnje je mesto ohranilo dosti zanj značilnega hudomušnega duha in značilnosti. In pest mičnih kulturnih pridobitev, kamor štejemo kljub ugaslemu večnemu ognju redno obratujoči korzo za socializacijo in park za poljubljanje na njegovem začetku, sarajevske peke in buregdžinice (s kruhom pomazani buredžik v Sahat kuli na Baščaršiji), pojmu ustrezajoče čevabdžinice in aščinice ter pražilnice kave in oreškov. Nekam prazne so na prvi pogled steke hauptkulture, o kateri lahko v tisku preberete marsikatero žalopojko. Navsezadnje pa je k pred prihodom slišanim opazkam o izrazitem manku (deklariranih) gejev ali bognedaj lezbijk, s katerim bosenska prestolnica demantira povsod po svetu ugotovljeno kvoto desetih odstotkov prebivalstva, treba pristaviti vtis, da v Sarajevu vlada hudo pomanjkanje (z nošo deklariranih) pripadnikov domala vseh urbanih podkulturnih plemen. Na Ferhadiji, ki tja od poznega popoldneva do enajstih zvečer tudi med tednom spominja na dubrovniški Stradun ali na natrpano drsališče, kjer velja desno pravilo, med mladimi prevladuje, tvegajmo, turbo-house moda urejenih, praviloma novih, obvezno sveže opranih oblačil in frizur. Ponos staršev, ki dela večerno tudi več krogov po korzu, počasi pije svoj osvežilec v kafiću in kramlja z rajo, izgleda, kot da bi se oblačil v istem katalogu in zmore presenetiti le s kakim modnim detaljom, »pankersko« ovratnico ali pogojno spotakljivo tetovažo. Pomanjkanje konvertibilnih mark, KM, ki ga je razbrati iz odsotnosti znanih konfekcijskih firm, se je, pristavimo z olajšanjem, odrazilo tudi v neznatnem številu žrtev mobilne telefonije in avtomobilske mrzlice, tako da iz statusa potrebne množice najbolj izstopajo brez čelade da se vidi, kdo vozi rohneči motoristi. Tiste, na katere starši niso tako ponosni, za vzorec čuparjev, rokerjev in metalcev, srečaš na obali Likovne akademije ob mestu središčni Miljacki, kjer žulijo svoj per in pohajo smotke z večinoma nevznemirljivo albansko travo, vsa čast skunkoznim izjemam. Sarajevo je brez omembe vredne udeležbe prebrodilo pank in poznejše emanacije rokenrola, bilo takrat, ko je bilo to zaradi vojne moderno, deležno svetovne publicitete na račun zanesenjaških, v nemogočih pogojih delujočih ansamblov, sedaj pa v njem brez uspeha sprašuješ po rokerjih in na koncu izveš, da so Protest, Sikter in Lezi majmune poniknili nazaj v untergrunt in le vsake kvatre ušpičijo kak interni koncert. Kulturno sušo tako blažijo manifestacije tipa ljubljanskemu Festivalu podobnih Baščaršijskih noći, nastopi napol estradnih ansamblov (Bare i plačenici, Let3...) v Metalcu in miniaturnem Fisu in poletni oder blizu centra, katerega po rajdi narodnozabavnih zvezd včasih zasede tudi jata nadebudnih skupin. Tisto, kar Sarajevo vleče iz zaradi vojne in zanemarljivega podkulturnega izročila razumljive stagnacije, je prejkone sodobna elektrotehnika, katere didžeji redno polnijo manjše klube tipa v bivši vojašnici, ped od študentskega radia domujočega kluba Access ali večje dvorane, kjer je pred kratkim pred dvatisočimi mladinci šopal tudi Umek in kjer letno najbolj vžgeta veselici Planet Sarajevo in Futura 2000, ali stadione, kjer se zberejo neverjetne množice ljudstva, ker v mestu pač nič ne dogaja.