ekoč sem prevajala besedila nekega gospoda, ki ga nekateri obožujejo, spet drugi pa ga črtijo, da je kar hudo. Sama ga cenim predvsem zato, ker je zabaven in ker mu v njegovi deželi, kjer se na te reči spoznajo, pravijo Mag. In predvsem zato, ker je v jeziku, ki pripada tretjemu svetu, v sicer svetovnem jeziku tricelinskih razsežnosti, pa vendar v jeziku, ki je za nas in še za marsikatero drugo deželo še manj kot španska vas, napisal uspešnice, ki so premagale tako po prodaji kot po številu bralcev tedanje top avtorje, vse pišoče v angleščini, v jeziku, v katerem je najlaže zmagovati, pa najsi bo v vojnah, v vsiljevanju filmov, v prodaji knjig. Torej, tale Pavel Zajec (Paulo Coelho, op. ur.), o katerem govorim, je med drugimi zapisal tudi misel (ki ni nujno čisto njegova, kajti misli zelo spretno krade, tale Zajec, in se pri tem drži načela misel ni tistega, ki jo napiše, ampak tistega, ki jo potrebuje), ki je naravnost očarljiva. Kadar o nečem razmišljaš, ti vse govori prav o tem. To je ta misel, lepa sama po sebi in še lepša, ker je resnična. Naj bo prvi dokaz banalne narave, potem pa sledi tehtnejše pričevanje. Sedim oni dan na kavču in se mučim s pekočim herpesom nad zgornjo ustnico. Če česa resnično ne maram, je to herpes. Samo še o njem razmišljam, ko ga imam, in se vselej naokoli sprehajam s kapo s ščitnikom, v brezglavem upanju, da bom herpes lahko s tem zakrila. Torej, mračno sedim na kavču, prepolna gneva do herpesa, tedaj pa se na televiziji prikaže reklama: obliži za herpes. Naslednji dan še vedno razmišljam le o herpesu, a si v lekarni hrabro nabavim obliže in se še dandanes naokoli sprehajam s prilepljenim obližem. Pa tudi s kapo, kajti brez nje v primeru ne čisto sveže opranih las ali herpesa, četudi z obliži, pri meni ne gre. Sicer pa, razen na herpes, zadnje čase veliko mislim na mačke. Pa ne na mačke kar tako, ampak na pristaniške mačkone, ki bodo 1. aprila, zaživeli na odru Lutkovnega gledališča v premieri lutkovne igre Srečna Srečka. Dramatizacija je moje delo, režija delo mojega moža. Predstava bo pravi keks v mestu. In mački mijavkajo v človeškem jeziku. Veliko sem razmišljala o tej mačji tolpi, morda preveč, ko sem iskala mijavke za njih, razmišljala tako zelo, da sem nezbrano listala po knjigi, ki sem jo brala v tistem mačjem času. Bila je to knjiga Kafka na obali japonskega pisatelja Murakamija, lepa knjiga, predvsem pa debela, tako da sem se redno zatekala k diagonalnemu branju, da sem ob mačkih in vednosti, da je, naj še tako vneto berem, pred mano še vedno milijone strani, sploh kam prišla. Nenadoma pa naletim prav na to, o čemer razmišljam. Na mačke. Na človeka, ki govori v mačjem jeziku. Bil je to gospod Nakata in vse, kar je znal, je bilo mijavkanje z muckami. Bi zaradi tega odkritja takoj še ne verjela v čudež kadar o nečem razmišljaš, ti vse govori prav o tem, ko ne bi v tej isti knjigi nekaj milijonov strani za Nakatino dogodivščino z mačkami trčila še ob nekaj, kar naseljuje moje misli v zadnjem času. Knjiga spregovori o filmu Moje pesmi, moje sanje, kot da bi Murakami ali pa stvarstvo ali pa moja roka, ki je po nekem čudnem nenaključju v knjigarni kot novo branje zagrabila prav Kafko na obali, vedeli, da v naši družini zadnje čase veliko govorimo o tem filmu, o tej zgodbi, o Mariji, o von Trappu, hodimo zaradi njih v London, se drenjamo v Palladium Theatru, se za košček pogleda na oder borimo z britanskimi babicami, ki se, da jim je bolj komot, v dvorani brezsramno sezujejo, ja, tako je, kot da bi vedeli, da snujemo predstavo, ki bo presegla The Sound of Music in se ji bo po slovensko reklo Najlepša pesem. Kot da bi Murakami, stvarstvo ali pa roka vedeli, da sem nekoč zaplesala sanjski angleški valček na žametno Edelweiss, imela na glavi kronico in bila odeta v obleko kraljevske modrine. In da na to še vedno velikokrat pomislim, še mnogokdaj razmišljam o tem. Kadar pa o nečem razmišljaš, ti vse govori prav o tem.