Še napol v šoku sem iz lažnega raja stopil na ulico. V rokah sem še vedno držal četrtinko šampanjca. Poklapan sem se sprehodil do Španskih stopnic, kjer so se zaljubljeni parčki vseh narodnosti srečni poslavljali. V hostlu, ki sem ga dosegel šele proti jutru, sta moji »belli« sanjali sladke sanje nedolžnosti. Že navsezgodaj zjutraj sta se svežih lic in opranih las mimo postelje z mojim negibnim telesom odpravili z majhnima nahrbtnikoma na izlet v Ostijo, pristanišče antičnega Rima. Opazil sem ju le skozi polmrak izčrpanosti, ki je trajala krepko prek poldneva, ko jo je zamenjal najdaljši moralni maček mojega življenja.