»Jeruzalem ne more biti arabski nikoli več, čeprav Arabcem ne gre za nič druga kot za Jeruzalem. Kaj bi bilo potem z zidom, z židovsko četrtjo? Vse je zelo zapleteno in problem je že zelo star. Mesto je bilo naše že pred dvema tisočletjema, Arabci so prišli šele veliko kasneje, čeprav se vedno sklicujejo na zgodovino. Nobena izraelska vlada se Jeruzalemu ne more odreči, čeprav je videti, da je Barak na pogajanjih ponudil ogromno. Morda celo preveč. Želim si, da bi bil problem rešen. Ne vem pa, ali je to možno. Mislim, da na drugi strani kljub velikim besedam ni prave volje za dialog,« je prepričan Aaron, ki se je v Jeruzalem skupaj z ženo preselil že leta 1958 iz Južnoafriške republike. Oblečen je v tradicionalen črn suknjič in hlače, belo sveže oprano srajco in pokrit s širokokrajnim klobukom. Aaron se kljub oblačilom ne prišteva k ortodoksnim Židom in k zidu ne prihaja pretirano pogosto. »Arabci v Jeruzalemu se bojijo Arafata. Vedo, da bodo pod njim živeli slabše. Da bodo izgubili donosne posle, ki jih lahko opravljajo zdaj. Turizem je za te ljudi zelo donosen. Pred leti so bile njihove trgovinice majhne in zanikrne, zdaj so večinoma obnovljene, večje in lepše. Sploh pa, vse, kar se je v vzhodnem Jeruzalemu in v starem mestu zgradilo, se je zgradilo po letu 1967. Prej ni bilo v mestu niti enega semaforja. Jordanski kralj je bil premeten, vprašanje Jeruzalema je potisnil ob rob, arabskim prebivalcem vzhodnega dela mesta je dal jasno vedeti, da v njegovem kraljestvu niso nič posebnega. Veliko vprašanje je, kaj se bo tukaj zgodilo po 13. septembru. Če bodo Palestinci le razglasili svojo državo, ne bo večjih težav, če pa bodo hoteli Jeruzalem, staro mesto … To bo popolnoma druga zgodba!«