Aleksander Škorc ˝Joj, kako me je strah, ker so mi prepovedali misliti z lastnimi celicami in opletati z lastnim jezikom,˝ se je zgrozil naš bivši. Nemudoma je dal poklicati našega sedanjega ter bodočega in skupaj so odšli v CK-jevsko ˝varno hišo˝. Samo sprehodili so se skozi mračne krvave celice, že so se počutili bolje. Nato so si privoščili pri nelojalnem hribovskem kmetu zaseženo salamo in se ob težko prigarani pojedini počutili še bolje, a povsem dobro še ne. Dali so torej privesti omenjenega kmeta. Razložili so mu, da je skrajno pokvarjen, da sodeluje z razrednim sovražnikom in da njegova hči ne obožuje dovolj našega bodočega. Seveda so ga primerno kaznovali. Oropali so ga imetja in svobode, mu pobrali devet desetin življenja in mu onečastili hčer (tega poslednjega niso storili osebno, ker jim stvar zadnje čase ne gre več od rok). In po vsem storjenem so se počutili zelo dobro. Manjkala je sicer še pičica na i, ki so jo dodali s kresom, za katerega osnovo je bil vaški župnik, ki ga je omenjeni kmet neprevidno omenil v svoji molitvi. In potem so se bivši, sedanji in bodoči počutili zares odlično. Ves strah je izginil, sproščenost je bila na zavidljivi ravni in zopet se jim je zdelo, da imajo enake možnosti. Celo bodoči, ki ima strogo prepoved lastnega mišljenja, je smel pomisliti, kako lep in pameten je. Vsa stvar seveda ni ostala neopažena. Osebki iz društva umirajočih literatov so vneto polagali dlan ob dlan, kolikor so pač mogli, kajti v rokah so se jim bohotile pravkar podeljene nagrade. Menda zadnje. Tudi oni so se nenadoma počutili sproščeno in njih dela dvomljivih kvalitet so še enkrat, menda poslednjič, zažarela v krvavo rdeči svetlobi poslednjih in obenem najbolj nepotrebnih žrtev doslej največje človeške veselice. Človek se resno vpraša, kako je mogoče, da se ljudje, ki se imajo za umetnike in naj bi bili torej temu primerno čuteči, počutijo slabo in jih je strah, kadar poslednji diktatorji in njihovi potomci izgubljajo oblast. Kako da jih ni bilo strah, ko je bil krvavi režim na vrhuncu moči? Vprašanje je seveda skrajno retorično, a vseeno – za tiste, ki ste ravno vstali in se vam je v jutranjo kavo namočen piškot nekoliko preveč zmehčal, čofnil v skodelico in vam izrisal abstrakten vzorec na sveže oprani srajci, zaradi česar niste mogli zbrano slediti napisanemu. Samo pokvarjene duše zmorejo služiti pokvarjenim ciljem pokvarjenega režima in tega dejstva se na prav noben način ne da spremeniti. 6