V enem dnevu lahko zaradi slabih cest napredujete le za kakšnih 50 kilometrov, čeprav so nekatere dele pred tremi desetletji kolonialne oblasti asfaltirale, in to kdo ve zaradi čigavih interesov. In ker teh cest pozneje niso več vzdrževali, so danes polne ogromnih lukenj, tako da po asfaltiranih zaplatah pravzaprav hodijo pešci in živina, ob robu ceste, na levi in desni strani, pa po makadamu vozijo avtomobili. Ob poti se vrstijo koče iz blata in dračja, v katerih živijo številčne gambijske družine. Gambijski moški imajo lahko kot muslimani tudi do štiri žene; starejši in tradicionalno usmerjeni imajo po navadi dve ali tri žene, mlajši in bolj izobraženi pa se večinoma odločijo za eno samo, saj so se, kot pravijo, od svojih očetov naučili, da več žensk pod isto streho ne prinaša sreče. Ob cesti so pogosto postavljene policijske kontrolne točke, na katerih vsi disciplinirano čakajo, čez čas pa se napotijo poiskat krajevnega policaja. Ta včasih kosi doma z družino, drugič na polju okopava, mi pa smo denimo naleteli na takega, ki je preprosto dremal v senci grma, medtem ko se mu je oprana srajca sušila na ograji. In čeprav policaj avtomobila ni niti videl, smo morali plačati dolar kazni, ker nam ni svetila luč, plačali pa smo tudi zaradi prehitre vožnjo čez most. Policaj 'v zasedi' nam je namreč pojasnil, da deske na mostu delajo klap-klap-klap, če ga prevozimo z normalno hitrostjo, pri nas pa se je slišalo klapklapklap. Tako smo poleg šolske nogometne ekipe podprli tudi državne uslužbence.