Visoka pročelja so skromna. V porumenelem ometu so udrta zelena okna in vrata, ki vodijo na majhne balkone, od katerih so nekateri spremenjeni v steklena gnezda. Po zidovih tečejo skrivnostne črte raznovrstnih napeljav, za katere nihče več ne ve, od kod prihajajo in kaj napajajo. Z balkonov visijo šopi opranih rjuh in oblek. Na enem od njih je parkirano staro kolo. Na drugem leži črna vreča, polna smeti. Na tretjem se v vetru suka pisana vetrnica. Čisto na vrhu južne strani dvorišča, ki ga le redko, v poletnih popoldnevih, obliznejo sončni žarki, je nenavadna silhueta. Izza kapi moli v dvorišče dolg balkon, kot kakšen pomol za zračna plovila. Vedno je prazen. Iz pritličij se v vrt spuščajo stopnice. Tik pred hišami so v enakomernem ritmu zasajeni betonski stebri z napetimi vrvmi za perilo. Pod njimi je pas divjih trav, ki so prerasle peščeno preprogo, ki je nekdaj oklepala zelenico v sredini. Danes se dvorišče staplja v en sam enoten zelen vrt. Tudi regrat in drobne marjetice so se razprostrli tik do kletnih oken. Stare češnje, jeseni, gabri, smreke in grmovje mirno opravljajo fotosintezo in se vedno bolj bohotijo. Na nekdanjo ureditev spominja le še kvadrat, ki ga rišejo v zeleno travo betonski robniki. Povsem na sredini trohnijo klopce in bingljajo prazne gugalnice. V senci poganjajo mahovi in prekrivajo zidove z žametnimi lisami. V razpokah poganjata trava in plevel. Iz odtočnega jaška tik ob neki hiši se vzpenja mlado drevo. Ljudje bolj poredko zahajajo sem dol. V dvorišče gledajo kot v prostoren habitat živalskega vrta. Živali v njem so vajene, da z balkonov dobijo svoj vsakdanji obrok. Zato številne debele mačke poležavajo tik pod hišnimi okni in golobi oprezajo z žlebov, kdaj se bo kje pojavila kakšna stara gospa z ostankom kosila. Potem se spustijo na tla, brez skrbi pred mačkami, ki so vedno site in prelene, da bi se jim ljubilo preganjati svoje pernate sostanovalce.