takratnega jedilnega lista je razvidno, da so imeli oskrbovanci vsako nedeljo in praznik za kosilo juho, meso, prikuho, kruh in vino, za večerjo pa zabeljen sok iz soržične moke (op. cit.: 14). Druge dni v tednu so jedli žgance, kašo, zelje in repo, za večje praznike pa tudi teletino in štručke iz bele moke. Leta 1767 je bila zgradba v slabem stanju. Po uredbi o vzpostavitvi glavnega ubožnega sklada je špital prenehal delovati. Leta 1787 se je večina njegovih bolnikov preselila v civilno bolnico na tedanji Dunajski cesti (danes Slovenska). Z odredbo cesarja Ferdinanda I. je bil leta 1553 ustanovljen dvorski špital z imenom cesarski špital. Vanj so sprejemali idrijske rudarje in onemogle in obolele stare vojake. Sprva je bil v avguštinskem samostanu pri sv. Jakobu, nato pa v frančiškanskem samostanu. Povprečno so v njem oskrbovali 36 ljudi (30 moških in 6 žensk, le da ženske niso imele mesta v špitalu, temveč so dobile denar). Špital je imel predpisan hišni red, v katerem je bilo določeno, da morajo oskrbovanci opravljati hišna opravila, petkrat dnevno moliti, se udeleževati dopoldanske maše, popoldne pa litanij in pobožnosti. Nastanjeni so bili v pritličju in prvem nadstropju, v drugem nadstropju pa so bile nastanjene sirote brez staršev, zato so poslopje imenovali »otroška hiša«. Leta 1612 so oskrbovance preselili v nove prostore – v poslopje na Vodnikovem trgu. Konec 17. stoletja so ugotovili kar nekaj nepravilnosti v poslovanju špitala. Takrat je bilo v njem nastanjenih 10 do 12 ubožcev, ki so se pritoževali nad hrano (meso je bilo redkokdaj na jedilniku, kruh je bil star ali celo plesniv), nastanitvijo in čistočo (nekateri so bili brez postelje, drugi niso imeli opranih rjuh tudi po 6 mesecev). Leta 1787 so morali vsi oskrbovanci zapustiti poslopje dvorskega špitala. Cesar Jožef II. je 19. junija 1786 izdal odlok o začetku vzpostavitve civilne bolnice v Ljubljani, sprva imenovane tudi civilni špital (Anžič 2002: 52). Upravljali so jo usmiljeni brati in jo v enem letu napolnili z 12 bolniki. Leta 1811 so v njej delovali še zavod za blazne, porodnišnica in najdeniški zavod. Dejavnost bolnice se je v naslednjih letih razširila in tako je v 30 letih 19. stoletja civilni špital obsegal državne zavode (blaznico, porodnišnico, najdenišnico in kliniko), lokalne zavode (bolnico in ustanovo za siromake) in privatne zavode (Ustanovo grofa Lamberga, Ustanovo dvorne bolnišnice in Ustanovo meščanske bolnišnice) (Rijavec 1960: 27).