ki ga je pisal za anonimnega zbiralca erotike za dolar na stran, ne le s trilogijo Seksus, Pleksus, Neksus, v kateri razvija odo spolnosti kot preobražujoči sili sveta, ampak predvsem z njegovimi eseji, v katerih se še enkrat dokaže kot velik filozof, vizionar skoraj mistik. Za razliko od svojih boemskih sodobnikov, ki so svojo pot končali tam okrog štiridesetih, uničeni zaradi substanc, je Miller umrl skoraj pri devetdesetih, v skladu s svojimi deli, nor od ljubezni, z mislijo na seks z njegovo zadnjo muzo Brendo Venus. Vsi veliki romani so me načeli tudi telesno: Mannova Čarobna gora, Zolajeva Nana, vonj po sveže opranih rjuhah in zatohlem, vonj po belem mesu, opranem z milom, prepotenim od naslade. Balzacova Blišč in beda kurtizan in vonj pariških ulic sredi 19. stoletja. Idiot, ki zame ni le najbolj mogočen ljubezenski roman vseh časov, ampak tudi najbolj luciden izpis mehanizma mučenja moškega in ženske; naj ne pozabim na Houellebecqove Osnovne delce (zame neprimerno bolj ključen roman kot Platforma), ki so me spravili v depresijo za cel mesec. Častihlepje, narcizem in mazohizem Juliena Sorrella v Stendhalovem Rdeče in črno; nezmožnost ljubiti, če se objekt poželenja preda v Wildovi Sliki Doriana Greya, hrepenenje in večna nepotešenost Flaubertove Gospe Bovary, morda najbolj precizna študija ženske psihe v zgodovini literature; pa Lawrenceova Izgubljenka, Tolstojeva Ana Karenina, opus Jane Austen, brezkopromisni portret zapete angleške družbe, ženska, ki piše kot "moški" in obračuna z delitvijo na žensko in moško literaturo, Orlando Virginie Woolf. Kaj berem zdaj? Na moji postelji kaos najrazličnejših knjig od biografije Nikole Tesle, Saramagovega Evangelij po Jezusu Kristusu do Žižkove publikacije Kako biti nihče. Od tam sem danes zjutraj prinesla en stavek: "Si lahko zamislimo seksualni akt, v katerem udeleženca, medtem ko to zares počneta, že razmišljata, kako se ga spominjata, z mesta, od koder ga ZDAJ uživata?" To naj bo hkrati tudi moje opravičilo. Branje in govorjenje o branju zame še zmeraj ni isto.