Če danes pomislim na zahod in jug, mi skozi misli potujejo različni kraji. Piran, nočni pogled na Koprski zaliv iz Marezig, Trst pozimi, včasih tudi v megli, Padska nižina, Benetke, Monte Carlo, Marseille v zgodnjem jutru z Rimbaudovim duhom, ki tava po pristanišču, Montpellier, Sète, kjer sem na nekem griču opazoval zenske, ki so obešale sveže oprane rjuhe, in sem imel občutek, da bodo poletele v nebo kot Remedios Prelepa v Sto letih samote, ali pa večerni preleti lastovk, ko vstopiš v Dubrovnik skozi vrata od Ploča in se mimo vhoda v dominikanski samostan začneš počasi spuščati proti Stradunu, mogoče ne vstopaš v Dubrovnik, ampak v pesem Danijela Dragojevića Mesto, Mljetski jezeri, samostan Svete Marije, čarobno ustje Neretve, novembrske Atene, pirejsko pristanišče, kjer so zasidrane ladje za Kreto in Jaffo, vožnja iz Larapetre v Myrtos, ko se mi je zazdelo, da sem tam že bil, da sem že hodil po nasadih pomaranč in duhal ogenj - vonj mojega otroštva.